Ko zagledamo zelen helikopter vemo, da gre za enega izmed 12 helikopterjev Slovenske vojske in velika verjetnost je, da se odpravljajo na pomoč nekomu, ki potrebuje nujno zdravniško oskrbo.

Naša odprava je pred kratkim obiskala bazo na Brniku in se pobliže spoznala z našimi helikopterskimi enotami.

V Slovenski vojski je 151. helikopterska eskadrilja tista, ki je najbolj povezana s civilnimi strukturami. Enoti z okoli nekaj čez 50 zaposlenimi poveljuje major Matej Hajdinjak, ki nam je skupaj z dežurno posadko predstavil njihovo delo. Helikopterska enota opravlja tako vojaške kot tudi civilne naloge. Na prvem mestu so naloge lastnega usposabljanja, sledi letalska podpora enotam Slovenske vojske in sodelovanje v sistemu zaščite in reševanja. Med vojaške naloge spada podpora ostalim enotam Slovenske vojske, predvsem transport.

V zadnjih letih največ njihovih nalog zajema sodelovanje v nalogah zaščite, reševanja in pomoči. Letno opravijo okoli 1100 ur letenja, izmed teh jih je okoli 800 namenjenih reševanju. Posameznih intervencij je vsako leto več, saj centri za obveščanje vse bolj spoznavajo prednosti helikopterskega reševanja in se tudi pogosteje odločajo za tovrsten klic na pomoč. V poletnih mesecih je zelo veliko gorskega reševanja in zgodi se, da posadka opravi tudi do 10 intervencij v enem dnevu, čeprav so povprečno udeleženi v dveh reševalnih akcijah dnevno. Naloge reševanja so najrazličnejše: od prevozov ponesrečencev v težko dostopnih gorskih predelih, preko nenadno obolelih in ponesrečenih, ki potrebujejo hiter transport v bolnišnico, do medbolnišničnih prevozov. Prednost helikopterskega prevoza ni le hitrost, je tudi bistveno udobnejši in manj naporen za bolnika, saj helikopter v primerjavi z reševalnim vozilom predstavlja denimo 40 minut mirnega leta namesto dveh in več ur premetavanja v cestnem prometu.

Dežurna posadka je vedno v pripravljenosti, saj takrat, ko se zgodi nepričakovano, šteje vsaka minuta. Vse se začne s klicem na številko 112, kamor pokliče poškodovanec ali bolnik ali njegova bližnja oseba. V primeru bolezni Center za obveščanje najprej pošlje reševalno vozilo, ki pa lahko presodi, da je potreben helikopterski prevoz. V tem primeru aktivirajo obenem zdravniško ekipo na Brniku in posadko helikopterja v pripravljenosti. Od trenutka, ko helikopterska posadka prejme klic, do trenutka, ko vzleti, preteče manj kot 15 minut, v praksi običajno med 5 in 10 minut. Helikopter je na tej točki že pripravljen, neposredne priprave na intervencijo pa vključujejo še zadnje preverjanje vremenskih razmer in najavo leta kontroli letenja. Major Hajdinjak dodaja, da je njegov najkrajši čas do vzleta znašal 4 minute, ko je enota priskočila na pomoč deklici, ki jo je na Ratitovcu pičila kača. V le 20 minutah po klicu je dekle že dobilo zdravniško pomoč.

Obstaja pa še druga vrsta reševalnih akcij, kjer pride do poškodbe v težko dostopnem predelu, kamor reševalno vozilo ne more. Takrat je helikopterska enota prva na kraju dogodka, pacient pa je še ne oskrbljen. Tovrstne intervencije so zahtevnejše ne le po tehnični plati, pač pa tudi psihično, saj posadka nikoli ne ve, kaj bo na mestu nesreče našla. Včasih gre le manjšo poškodbo, ki pa se je zgodila v nedostopnem gorskem območju, zato je helikopterski prevoz edina rešitev. Žal pa se zgodi tudi, da prispe posadka prva na kraj nesreče, kjer poškodovancu ni več pomoči.

Med nalogami zaščite in reševanja so tudi prevozi novorojenčkov v inkubatorjih. Čeprav gre za medbolnišnični prevoz, pa ni tako enostavno, kot bi človek pričakoval. Za prevoz novorojenčka v inkubatorju je potrebna posebna oprema, nosila z inkubatorjem in vso medicinsko opremo tehtajo 150 kilogramov, vkrcanje pa poteka drugače, kot pri reševalnem vozilu.

Zgodbe, ki jih med reševalnimi akcijami spoznajo, se članov posadke tudi neizbežno dotaknejo. Od vsakega posameznika je odvisno, kako in v kolikšni meri, vendar pa si ekipa medsebojno pomaga s pogovorom. Za psihično najbolj obremenjujoče veljajo intervencije v primeru nesreč in še neoskrbljenih pacientov v hribih. V mnogih primerih posadka ne ve, kaj bo našla na kraju dogodka, prizor, ki jih pričaka, pa je lahko tudi zelo pretresljiv. V takšnih primerih je najbolj izpostavljan tehnik letalec, saj sta pilot in kopilot popolnoma osredotočena na letenje, tehnik letalec pa opazuje in spremlja okolico ter z vitlom spusti reševalce in jih nato s ponesrečencem dvigne nazaj v helikopter. Čeprav pri svojem delu srečajo res hude reči, pa se fantje in dekle  dobro držijo, sčasoma pa dobijo tudi trdo kožo.

»Nekdo mora to narediti, to je del našega življenja« dodaja major Hajdinjak.

Za ekipo, ki je v 15-minutni pripravljenosti, se dan začne v jutranjih urah. Uro pred nastopom pripravljenosti, okrog sedmih, morajo biti v bazi zbrani vsi člani helikopterske ekipe. Tehnik letalec je zadolžen za podroben pregled stanja helikopterja, medtem ko opravljata pilota svoj del priprav. Podrobno se pregledata vremenske napovedi za tisti dan, načrte letenja in posebna poročila za pilote, kjer so podatki o odprtosti letališč ali heliportov, navedene so tudi morebitne omejitve letenja, čeprav ima reševanje prednost pred skoraj vsemi ostalimi vrstami letov. Pilota opravita tudi svoj obhod in pregled helikopterja, nato pa sledi skupna priprava z medicinsko-reševalno ekipo, kjer se pregledajo načrti, oprema ter obnovi postopke dela in zadolžitve vsakega člana ekipe.

Naše helikopterske enote sodelujejo tudi s Planinsko zvezo Slovenije pri obnovi planinskih poti in koč, kamor opreme in materiala ni mogoče prepeljati po cesti ali znositi peš. Tako so pred kratkim za obnovo Frischaufove koče na Okrešlju, ki je pogorela v požaru 2019, prepeljali 60 ton gradbenega materiala. Okrešelj je povezan tudi z bolj žalostno zgodbo – 1997 je v vaji reševanja policijski helikopter, ko so se reševalci pozabili izpeti iz stene, odtrgal pletenico in v prepad je zgrmelo 5 gorskih reševalcev.

Ker gre za tako specifično in zahtevno delo, se kar samo postavlja vprašanje, kakšna pot vodi do poklica vojaškega pilota. Po študiju letalstva na Fakulteti za strojništvo se bodoči vojaški pilot vključi v letalsko šolo Slovenske vojske, kjer se kandidati okoli 50 ur šolajo na letalu za športno letenje, nato pa še na helikopterju Bell 206 pridobijo poklicno licenco za pilota helikopterja, nato pa se v 151. helikopterski eskadrilji usposobijo za tip helikopterja, s katerim bodo leteli, Bell 412 ali AS-532 Cougar. Ko zaključijo urjenje so piloti usposobljeni za vse naloge, ki jih enota izvaja. S tem pa njihovega usposabljanja še ni konec. Enkrat letno se vsak pilot udeleži tečaja izrednih postopkov na simulatorju v Franciji, Švici ali ZDA. Gre za zelo pomembno urjenje odzivanja v skrajnih situacijah, ki jih je drugače nemogoče poustvariti v praksi. Pri tem so piloti Slovenske vojske nadvse uspešni in so odlično usposobljeni, kar dokazuje tudi dejstvo, da v vsej zgodovini ne beležijo nobene hujše nesreče.