Zgodba o Alfi Montreal se začne prav v Montrealu na Expu 67. Tam sta bila predstavljena dva belo obarvana koncepta, ki sta imela 1,6-litrski Bialbero iz Giulie TI in šasijo Giulie Sprint GT.

Prototipa sta se kar nekaj razlikovala od končne serijske različice, še najbolj očitna razlika pa so rešetke nad sprednjimi žarometi, pri prototipu so ločeni za vsak žaromet posebej.

Interna oznaka Montrealke je 105.64, saj je praktično celotno nosilno ogrodje in vzmetenje prevzeto od modela 105 (Alfa Romeo GT in derivati). 1970 je Alfa Romeo v Ženevi pokazal serijsko različico, kjer je ubožni 1,6-litrski štirivaljnik dal prostor mogočnemu 2,6-litrskemu V8 iz Alfe Tipo 33 (povečan z dveh na 2,6 litra).

Motor je imel mehanski vbrizg goriva, ki ga je prispeval SPICA, podjetje, ustanovljeno 1932 kot Societa Pompe Inezione Cassani & Affini, od 1941 pa je spadalo pod Alfino streho. Bosch je dodal elektronski vžig, kompresija 9.0:1 pa je bila dovolj, da je motor dal od sebe 147 kW (200 KM) pri 6500 vrtljajih na minuto in 235 Nm navora pri 4750 vrtljajih.

Do stotice je avto pospešil v 7,1 sekunde, končna hitrost pa je bila 224 km/h. V8 s štirimi odmičnimi gredmi je moč prenašal na petstopenjski ročni menjalnik s samodejno zaporo diferenciala, od kjer je šla moč čez gred na zadnjo os.

Filigransko vzmetenje in vpetje, navdahnjeno pri Typo 33 so dopolnjevali še štirje diski s servo ojačanimi čeljustmi.

Pod dizajn je podpisan Marcello Gandini, ikona avtomobilskega oblikovanja, ki je kriv tudi za Miuro, Coutnacha, Dina 308, Lancio Stratos in Renault 5 Turbo.

Med oblikovnimi posebnostmi so lažni vstopnik za zrak na motornem pokrovu, vrata, ki se zaključujejo z B-stebričkom in zračnimi režami po C-steričku.

Med opcijami, ki si jih je lahko kupec dodatno zaželel, so bili usnjeno oblazinjenje, klimatska naprava, električni pomik stekel in električna ogledala.     

Montreal je imel 1270 kilogramov, 2+2 kupe pa zaradi kratke medosne razdalje 2,35 metra pravzaprav ni omogočal sedenja na zadnjih dveh sedežih. Šasijo so najprej izdelali v Areseju, jo postavili na kolesa in zakotalili do Bertoneja, kjer so nanjo postavili karoserijo, potem pa je avto romal h Grugliascu na barvanje in vgradnjo notranjosti. Od tam je Montreal potoval nazaj v Arese, kjer so vgradili še motor in pripadajoče komponente.

Zaradi vse logistike je bil Montreal pregrešno drag po takratnih standardih – 5,7 milijona lir se iz 1970 z upoštevanjem inflacije pretovori v kakih 58-60 tisoč evrov današnjega denarja.

Po uradnih številkah je luč sveta med 1970 in 1977 ugledalo 3925 primerkov. Kot veliko podobnih umetnin je bil Montreal flop zaradi visoke cene in naftne krize sedemdesetih, prav tako zaradi emisijskih predpisov ni smel na ameriški trg.

Danes po evropskih oglasnikih Montreala najdete nekje za ceno od 50 do 80 tisočakov, vsaj eden, svetlo rdeče barve, pa je tudi pri nas z metliško registracijo.