Odprava Apollo 17, ki je potekala med 7. in 19. decembrom 1972, je bila tudi zadnja v Nasinem programu Apollo. Posadko so sestavljali pilot komandnega modula Ronald Evans, poveljnik odprave Gene Cernan in pilot lunarnega modula, Harrison Schmitt. Slednja dva sta tudi pristala na Luni in tam ostala kar 3 dni in dve uri, kar je bilo daleč največ v vseh šestih misijah, ki so uspešno prišle do našega naravnega satelita.

Posadka za odpravo Apolla 17 je bila določena že 3 leta prej kot rezervna posadka Apolla 14 (kar je avtomatsko pomenilo rotacijo čez tri odprave za glavno odpravo). Septembra 1970 pa je Nasa oznanila, da odprave Apollo 18 in še dveh naslednjih, ne bo več. Razlog so bili stroški, močan padec zanimanja javnosti in nesporna zmaga v vesoljski tekmi.

Podobno kot na vseh prejšnjih odpravah je komandni in lunarni modul v vesolje in proti luni ponesla mogočna raketa Saturn V, najmočnejši stroj, ki ga je človeštvo kadarkoli izdelalo. Komandni modul je nosil ime America, lunarni pa simbolično ime Challenger (izzivalec) kot izziv prihodnjim rodovom, da se vrnejo in ponovijo dosežke programa Apollo. Apollo 17 bi moral proti Luni poleteti že septembra 1971, a se je vse skupaj zaradi težav z Apollom 13 in tudi odpovedjo zadnjih treh poletov zamaknilo. Eden od razlogov, zakaj so zadnji polet proti Luni prestavili na december 1972, so bile tudi predsedniške volitve – morebitna katastrofa ne bi imela vpliva na ponovno izvolitev predsednika Nixona.

Apollo 17 je tako kot predhodna dva spadal pod »J-Mission«, kar je pomenilo intenzivno znanstveno proučevanje Lune, tridnevno bivanje in uporabo lunarnega roverja. Za mesto pristanka so izbrali dolino Taurus-Littrow, to pa zaradi lahkega dostopa in možnosti pridobivanja kamnin, ki bi kazale na nekdanjo vulkansko aktivno površje Lune.

Prvotno bi moral Saturn V ponesti odpravo 6. decembra zvečer po lokalnem času, a je odštevalnik odštevanje samodejno prekinil 30 sekund pred začetkom, zaradi napake pri dodajanju pritiska v rezervoarju s kisikom. Po dveh urah in 40 minutah je nastopil že sedmi december in Apollo 17 je kot edina odprava, ki se je štartala ponoči, poletel na pot proti Luni. Vzlet je še vedno iz okolice spremljalo kakega pol milijona Američanov. Apollo 17 se je v lunarno orbito utiril po treh dneh in pol, 10. decembra okoli 7 ure zvečer po našem času. Točno 24 ur pozneje je Challenger kot zadnje plovilo s človeško posadko pristal na Luni. Med letom proti Luni je Evans naredil tudi najbolj slavno fotografijo našega planeta, ki je danes znana kot Modra frnikola.

Cernan in Schmidt sta iz modula na Luno stopila trikrat. Cernan, ki je kot poveljnik prvi stopil na površje, je izrekel precej manj dramatične besede kot tri leta pred njim Neil Armostrong – »ta prvi korak bi rad posvetil vsem, ki so to omogočili. Cernanu se je nato pridružil še Schmitt in skupaj sta razložila lunarno vozilo, pri čemer je Schmitt s kladivom pri sestavljanju po nesreči odbil blatnik, kar bi lahko pomenilo precej prahu na astronavtih med vožnjo. Kot na Zemlji tudi skoraj 400 tisoč kilometrov stran pomaga legendarni »duct tape« in kartonska mapa.

Postavila sta tudi nekaj inštrumentov in zavrtala luknjo za seizmograf, v bližnjem kraterju Steno pa sta nabrala za 14 kilogramov materiala, naredila nekaj meritev in odložila dva paketa z eksplozivom, ki so jih potem aktivirali pozneje in merili seizmične lastnostni Lune. Po prvem izhodu sta Cernan in Schmitt ostala v pristajalnem modulu 17 ur, 12. decembra pa ju je Houston zbudil z Wagnerjevim Letom Valkire. Med drugim sprehodom po luni sta se od modula oddaljila kar za 7 kilometrov in pol, kar je bila tudi skrajna meja za pešačenje, če bi rover odpovedal. Med hojo je Schmitt enkrat padel s tako umetniškim vtisom, da je nastala šala, da bodo v Houstonu njemu v čast naredili baletno skupino, kraj pa se na Luni od 2019 imenuje Baletni krater. Na eni od točk je Cernan nabral vzorce, ki so zaradi takrat še ne dovolj sposobnih merilnikov ostali zaprti v vakumu vse do letos, v šali pa je povedal, da je v njem pustil listek s sporočilom, ki ga seveda niso našli. V kraterju Shorty sta astronavta odkrila tudi oranžno prst, vulkansko steklo, ki je kazalo, da je bila luna vulkansko aktivna pred 3,5 milijardami let.

Tretji in zadnji sprehod po Luni se je začel 13. decembra malo pred polnočjo po našem času, Cernan in Schmitt sta nabrala kar 66 kilogramov vzorcev in napravila več kot 10 meritev. Schmittu je v oči padel tudi nenavaden kamen, za katerega se je odločil, da ga vzame s sabo – vzorec 76535 je z osmimi kilogrami največji primerek, ki so ga pripeljali nazaj na Zemljo, košček pa je danes razstavljen v Inštitutu Smithsoninan kot eden redkih, ki se ga ljudje lahko dotaknejo.

Simbolike ob koncu zadnjega obiska Lune je bilo še kar nekaj, v kontrolnem centru na Zemlji je bilo 70 študentov, ki so predstavljali 70 držav, zanje pa sta astronavta pobrala kos breče, ki so ga poimenovali Skala prijateljstva, koščke pa so potem razdelili med študente.

»Sem na površju in to so zadnji koraki človeka za nekaj časa. Ampak verjamem, da ne bomo čakali predolgo. Rad bi rekel nekaj, kar bo zapisala zgodovina. Današnji izziv Amerike je skoval človekovo usodo jutrišnjega dne. In zdaj, ko odhajamo iz Turus-Littrowa, gremo kot smo prišli – v dobri nameri. In vrnili se bomo, v upanju in miru za vse človeštvo. Srečno pot, Apollo 17,« so bile zadnje besede Cernana na površju Lune, potem pa je sledil v lunarni modul Schmittu, ki je že pripravljal vse potrebno za vzlet. Zadnji lunarni sprehod je trajal kar sedem ur in 15 minut. In da ne bo pozabljen, v teh treh dneh je Evans v komandnem modulu nad Luno opravljal svoje naloge, od meritev do fotografiranja površja. Priprave za ponovno združitev z lunarnim modulom so Evansa tako utrudile, da se je za zadnji dan celo zaspal za uro in ga iz Houstona niso mogli zbuditi.

14. decembra 1972 tik pred polnočjo po našem času je s površja še zadnjič vzletel človek in se po sedmih minutah približal komandnemu modulu, s katerim se je spojil po dveh urah. Vzletni del lunarnega modula so potem odvrgli in je padel nazaj na površje Lune. 49 ur pozneje je komandni modul America vžgal motorje in usmeril Apollo 17 nazaj proti Zemlji. Med vračanjem je Evans izvedel tudi vesoljski sprehod, ki je trajal 65 minut na razdalji skoraj 300 tisoč kilometrov od Lune in je ob podobnih podvigih pri Apollu 15 in 16 tudi zadnji te vrste v vesolju, če upoštevamo, da so vsi kasnejši izvedeni le nekaj 100 kilometrov nad našim planetom. Komandni modul se je v Pacifik spustil 19. decembra 1972 ob pol deveti uri zvečer po našem času, center v Houstonu pa je bil poln nekdanjih astronavtov in tehnikov, ki so z gromkim aplavzom pospremili konec programa Apollo.

Nobeden od treh astronavtov ni več poletel v vesolje. Cernan se je upokojil 1976 in je umrl pred petimi leti, Evans je potem letel v civilnem sektorju in je umrl 1990, Schmitt pa je bil od 1976 do 1982 senator zvezne države Nova Mehika.

50 let pozneje so na Luni pristale številne sonde, a nobena s človeško odpravo. Nasa je prav te dni zaključila odpravo Artemis, kjer je kapsula Orion poletela do Lune in nazaj in v 25 dneh napravila 2 milijona kilometrov, kar je prvi korak na poti vrnitve na Luno v naslednjem desetletju in kot upa človeštvo, s postojanko za stalno.