A bolj kot to, človeštvo in njegov razvoj navdihujejo tragikomične povesti izza železne zavese, polne napuha in lažnega ponosa, kako biti boljši od umazanega kapitalističnega izkoriščevalskega sveta.

Ko je Sir Frank Whittle leta 1929 skušal prepričati britansko vlado, da je prihodnost letenja v reaktivnih letalih, je bil njegov predlog zavrnjen, češ da se ljudje bojijo potovati prehitro. Otočani so potem zamudili celo desetletje, ki bi lahko pomenilo tudi drugačen potek druge svetovne vojne, če bi do nje sploh prišlo. Kakorkoli, na drugi strani so bili Nemci tisti, ki so naredili prvo reaktivno letalo in potem naslednjega, Messerschmitt Me-262, že 1944 uporabili tudi v borbah. Ampak to je bila vojna, ki je delno zakrivila napredek, že v tistem času pa je bilo inženirjem jasno, da prihodnost komercialnega letenja prav tako sloni na Whittleovem izumu in so v tovarnah, ki so bruhale stotine vojaških letal mesečno, na risalnih deskah že risali povojno prihodnost.

Nemci so po vojni predvsem zlagali opeke in se s tem niso več ukvarjali, Britanci so se kregali, kdo bo izdeloval motorje, ki so jih vmes posodili še Američanom, ti so imeli veliko več veselja do novih reči, potem pa so bili tu še Rusi, ki so domov v svoj Sajuz odnesli, kar so pač pobrali po Nemčiji in delali na svojih projektih. Prvi reaktivni lovec MiG-9 je imel kopijo nemških reaktivnih motorjev in vse slabosti, zato je rabil generalko le po nekaj urah. Ampak pokazati svetu, kako daleč so, je pomenilo, da so na MiG-9 namestili 4 kovinske cevi, da bi ljudje verjeli, da gre za 4 tope. Potem pa jim je Rolls-Royce v stavi z igro biljarda dal enega od svojih za »copy-paste« in napredek je stekel tudi v trdem komunizmu.

Na silo v civilne sfere

Kakorkoli, 1952 je De Havilland predstavil svoj Comet, prvo komercialno reaktivno letalo na svetu in začela se je nova doba. Stalinu se je zagotovo povesila vsaj ena stran brkov in je od svojih inženirjev zahteval takojšnji odgovor. Namreč, izdelano v SSSR je imelo vedno velik vpliv na preostali svet, pa ne nujno tudi vedno pozitiven. In kar so si tam mužiki zamislili, je bilo treba izdelati takoj, do včeraj.

Čudno naključje je hotelo, da je hkrati z britanskim Cometom luč sveta ugledal eden prvih reaktivnih jedrskih bombnikov, sovjetski Tupoljev Tu-16. Stalin je lahko zdaj v teoriji hitro vrgel atomsko bombo, prav tako »sposojeno« od Američanov, z letalom, delno »sposojenim« od Britancev, na po vojni »sposojen« Berlin ali kje okoli, hotel pa je tudi pokazati svetu, da kar lahko naredi Anglež, lahko Rus 2x večje, hitreje, glasneje, razkošno in bolje. Andrej Tupoljev, praktično s pištolo politbiroja na sencih, je potil debele kaplje in prišel naprej z idejo -  če je dober za voziti atomsko bombo, je dober tudi za ljudi. 1953 je bil na risalnih deskah Tu-104, samo dve leti pozneje, 15. junija 1955, je poletel prototip. In še leto pozneje je bil reaktivni rus kralj neba, kajti Comet je bil prisilno prizemljen zaradi nepričakovane napake, oglatih oken, zaradi katerih je prišlo do utrujenosti materiala in dekompresij in nenadoma potniki niso več leteli. Danes so okna, zdaj vemo zakaj, na potniških letalih lepo zaobljena.

Namesto bomb - proletariat

In ker je treba pokazati tem kapitalističnim prasicam, je vrh države s Tu-104, ki si je od bombnika sposodil prav vse, razen trupa, ki je bil nekoliko širši, ukradel tudi letalski šov v Parizu 1957. Tu-104 je bil prvo vzhodno letalo, ki so si ga drznili pokazati tam in to še potniško zapovrh. Zahodu je padla čeljust. In samo nekaj mesecev pozneje je letalce priletelo tudi na letališče v Washingtonu, resda z nekaj dolivanji goriva vmes čez Islandijo, pa vendar. A prvotni šok je bil kratkotrajen, Boeing je imel za vogalom že svoj 707, s katerim je pokoril svet, na Otoku so zaobljili okna, Tu-104 pa je bil na poti, da tudi spektakularno strmoglavi, v prenesenem in dobesednem pomenu.

Podatek, da so Cometa razvijali 9 let, pa naleteli na težave, Tupoljev pa je zamenjal le trup in letel v dveh letih z deli z bombnika – pove vse. Nekaj je ta izmenjava delov vsekakor pripomogla, prinesla pa je tudi cel kup težav. Po komunistični maniri, da od štirih stvari ena zagotovo dela, je letel tudi na omenjen sovjetski leteči čudež. Od petih letal je eno zagotovo strmoglavilo in s sabo poneslo v smrt del ali ves prisoten proletariat na krovu. Nazaj zašiljena krila so omogočala visoko hitrost, predstavljala pa težavo, saj je letalo imelo tudi visoko pristajalni hitrost. V času, ko so steze merile komajda čez kilometer, ali kilometer in pol, je potniški bombnik potreboval za pristanek vsaj 1500 metrov steze, zato so si pomagali kar s padalom, ki ga je letalo izvrglo po dotiku s tlemi.

Težišče preveč zadaj, pa kaj!

Največji »probljem« bezljanja pri razvoju pa je bil širok trup, ki je premaknil težišče precej proti repu. Tako je letalo znalo samo od sebe strmo zaviti navzgor, kar običajno piloti kompenzirajo z repnim stabilizatorjem – ki pa je bil v tem primeru od bombnika dan in premajhen. Dogodki, da je letalo na 9000 metrih nenadoma strmo zavilo navzgor, izgubilo vzgon in strmoglavilo, so se začeli nizati in nihče sprva ni niti vedel zakaj.

V treh desetletjih, kar je bil Tu-104 v uporabi, je v nesrečah umrlo 1137 ljudi. Najhujša se je zgodila februarja 1981, ko je z letalom takoj po vzletu strmoglavila praktično celotna ruska pacifiška flota. Po tej nesreči je sovjetski vrh končno rekel »njet!« in prizemljil nekdaj premoč in slavo sovjetskega napredka nad požrešnim zahodnim kapitalizmom.

Letalo samo po sebi sploh ni bilo slabo zamišljeno – v različnih konfiguracijah je lahko sprejelo med 50 in 115 potniki in jih popeljalo do 2750 kilometrov daleč. Ne polno obremenjeno je lahko doseglo višino celo 12 kilometrov, vendar so večinoma leteli na bolj zmernih in racionalnih 9000 metrih. V dolžino je Tupoljev Tu-104 meril 40 metrov, razpon kril je bil 34,5 metra in zaradi vojaških delov, ki so bili predimenzionirani, če bi na bombnik Tu-16 pač kdo blagovolil tudi streljati, je bil njegov civilni brat tudi hudo težak – prazen je imel 44 ton, 26 ton je lahko dodal goriva in še 13 ton v potnikih in prtljagi.

Brez reverznega potiska in s padalom

Skupna dovoljena vzletna teža je tako znašala kar 78 ton in za vzlet je Tu-104 potreboval 2,2 kilometra dolgo stezo. Ker ni imel takrat še neznanih reverznih potisnikov (lopute, ki se odprejo na motorju in velik del potiska preusmerijo naprej in jih imajo danes vsa letala), je leteča mašina ob visoki pristajalni hitrosti za zaustavljanje potrebovala tja do dva kilometra. Na srečo je prav razvoj komercialnega letalstva v tem obdobju prinesel tudi daljše steze in razvoj letališke infrastrukture, medtem ko je pred drugo svetovno vojno le malo letališč za potniški promet sploh imelo asfaltirano stezo. Za pogon sta skrbela dva Mikulinova turbojet motorja, ki sta skupaj razvijala 190 kN potiska, kar je bilo dovolj za hitrost 950 kilometrov na uro, a v praksi je bila ta hitrost nižja za 100 kilometrov na uro.

Sovjetska vojska se vedno uniči sama…

Celo zgodbo o nadvladi komunizma je pa kot rečeno zasenčila tragedija februarja 1981, ko je ena nesreča zadala skoraj usoden udarec sovjetski vojski.  44 visokih oficirjev Pacifiške flote sovjetske mornarice, med njimi je bilo tudi 16 admiralov, je s Tu-104 letelo na letno konferenco vodstva mornarice iz Vladivostoka v Leningrad. Letalo je med letom dvakrat dotočilo gorivo in potem normalno prišlo na cilj. Teden dni pozneje je sledil povratni let z letališča Puškin pri Leningradu in le osem sekund po vzletu se je Tu-104 z vojaškimi oznakami strmo vzpel proti nebu, omahnil na desno krilo in strmoglavil kilometer in pol od steze. Ker so bili rezervoarji polni goriva, je eksplodiral, letalo pa so zajeli plameni. Vodstvo vojske je takoj pomislilo na sabotažo tujih agentov in da so celo v vojni z zahodom. Razlog za nesrečo so pravzaprav poznali že takoj, ker se ni razpletlo prvič na enak način, vendar so iskali izgovore. V eni od prvih nesreč tega letala sta pilota celo uspela sporočati po zvezi, kaj se dogaja in zakaj, preden so se razbili, zato so že  zgodaj končno ugotovili glavni razlog hudih nesreč.

Tudi v tem primeru je šlo za enako stvar – po tednu dni v Leningradu so gospodje z vrha mornarice letalo do vrha naložili z dobrotami, ki jih na daljnem vzhodu ni bilo mogoče dobiti – čokolade, pomaranče in celo televizorje in hladilnike. Druge skoraj nekomunistične dobrine so letalu dodale dodatno težo, ki je presegala dovoljeno vzletno in krama je še dodatno pomaknila težišče proti repu.  V tovorni prostor so naložili celo dve velikanski roli tiskarskega papirja s težo ene tone, ki naj bi se kotalili sem in tja po letalu in pripomogli k nezdravemu pomiku težišča nazaj.

…krivi pa so vsi drugi

Ko se je pretežko letalo tik pred koncem odlepilo od tal, je bila njegova usoda zapečatena, sploh, ko je najvišji na letalu, admiral Spiridonov, zapovedal, da naj že enkrat vzletijo, čeprav sta pilota imela pomisleke. Nobeno tiščanje krmila naprej, da bi poravnala letalo, ni več pomagalo. Reševalci so našli enega preživelega, ki ga je ob padcu na tla vrglo skozi navigatorjevo okno na nosu, vendar je tudi ta zaradi poškodb umrl med prevozom v bolnišnico.

Je pa preiskovalce takoj zmotilo dejstvo, da ne na letalu, ne na letališču ni bilo vice admirala Rudolfa Golosova, šefa osebja in naslednika Spiridonova. Njega je je varnostna služba ustavila na cesti proti Murmansku kot glavnega osumljenca za strmoglavljenje. Pozneje se je pokazalo, da je od Spiridona dobil dovoljenje, da obišče svojo hčerko, ki je živela v Murmansku, kjer je Golosov v preteklosti služboval, od tam pa se bi potem vrnil v Vladivostok.

Preiskava je tudi razkrila, da se je letalo odlepilo od tal že pri hitrosti 185 k/h, vzletna je bila 210 km/h, predvsem zaradi teže na repu, črna skrinjica pa je potrdila, da se pilota nista niti dotaknila krmila.

Uporabljamo, dokler se drži skupaj

Tupoljev Tu-104 so nehali izdelovati že 1960, v civilnem letalstvu pa je letel še 20 let, kljub temu da so vedeli za njegove napake. Civilno letalstvo je letalo nehalo uporabljati že 1979 po nesreči v Moskvi, vojska pa je to letalo letela še nekaj let, čeprav je imelo obupno zastarelo tehnologijo iz petdesetih let.

Sovjetska zveza je imela cel kup podobnih štosov, tudi Tupoljev Tu-114, najhitrejše potniško letalo s propelerji, je nastalo iz bombnika Tu-95, ki leti še danes in izstreljuje rakete proti Ukrajini. Enaka oslarija s prehitrim razvojem se je zgodila tudi s Tu-144, sovjetsko rahlo večjo, glasnejšo, bolj požrešno in komunistično prestižnejšo različico Concorda. Tudi zanj so si načrte »izposodili« na zahodu in ga v zrak poslali tri mesece pred svojim zahodnim originalom. Vse za slavo Sajuza. Ko se je letalo na razstavi v Parizu v zraku prelomilo na pol, je bila to le še ena dodatna sramota za vase zavarovani in lažno ponosni vzhodni blok. O podmornici Kursk, pa prvih poletih v vesolje in še čem, pa raje kdaj drugič.