Juke je bil pred desetimi leti prava mala revolucija, ko je bil hkrati mestni avto, s svojo robustno pojavo in izbuljenimi lučmi pa tudi pokazatelj imaginarne moči in neustrašnosti. Bil je zelo priljubljen predvsem pri nežnejšem spolu in ko je prišel naslednik, nihče ni dvomil, da ne tradicije ne bo ponesel naprej.

Oblika je ostala zapisana originalu, so pa poteze spredaj in zadaj dozorele, so malo manj kot bi rekli »jazzy« in bolj umirjene, seveda pa je desetletje razlike prineslo tudi številne nove tehnične rešitve in igračke.

Vendar, druga generacija je prišla k nam z enim samim motorjem, z litrskim turbo trivaljnikom z ročnim ali samodejnim menjalnikom, kar je pomenilo bolj »vzemi ali pusti« možnost, ki marsikomu ni bila najbolj pisana na kožo. S koncem lanskega leta je Juke dobil še en motor, 1,6-litrski klasični štirivaljnik brez turbo polnilnika, zato pa mu pomaga električni sklop.

Štirivaljnik ima za 1,6 litra tudi brez prisilnega dodajanja zraka precej majhno zalogo moči, 69 kW (94 KM) in 148 Nm navora. V električno pomoč je tu motorček s 36 kW, skupna moč pa je 105 kW (143 KM). S pomočjo navora, ki ga prispeva elektrika, je avto precej živahen, predvsem na mestnih skokih med križišči. Menjalnik, ki kombinira klasični in elektro motor, ima štiri mehanske in dve električni prestavi, kar pa voznik ne bo opazil, vse skupaj poteka zelo gladko in brezšivno. Enako kombinacijo ima tudi francoski sorodnik Renault Captur, le da je tam menjalnik precej bolj nemiren - očitno so Nissanovi inženirji naredili še nekaj čarobnih dotikov pri elektroniki.

V osnovi se na elektriko peljemo do 50 km/h, če pri tem seveda zelo zadržano stopimo na stopalko. 1,2-kWh baterija, ki se napolni med rekuperacijo, omogoča nekaj sto metrov elektrike in predvsem ko je zaloga primerna, pomoč pri pospeševanju, končni cilj pa je tako ali tako zmanjševanje porabe. Trije načini vožnje, Eco, Standard in Sport, ne pomenijo pretirane razlike, morda se vse še najbolj občuti pri močnejšem pritisku na stopalko, to pa je tudi vse – športnejša vožnja pogonskemu sklopu ni pisana v gene in čeprav se sprva, predvsem sliši obetavno, 10,1 do stotice že na papirju pove, da gre za avto, ki bo nagradil bolj umirjene voznike.

Podvozje omogoča dobro lego, je pa trša nastavitev na 19-palčnih kolesih dovolj, da na neravninah ali jamicah kar lepo zaropota od tam spodaj. To ne pomeni, da Juke ni udoben, pač pa da poziranje na največjih kolesih prinese tudi nekaj kompromisov. Povprečna poraba na testu naj bi bila pri petih litrih, a bo prej kak deci ali dva čez šest litrov, pa še to, če se vam res ne bo mudilo.

Igriva notranjost je namenjena dvema odraslima potnikoma in pogojno dvema majhnima otrokoma zadaj. Digitalizacija razen večjega zaslona infotainmenta in zaslončka med klasičnima merilnikoma moči in hitrosti še ni popolna. Materiali so solidno izbrani, prav tako je zadovoljiva tudi izdelava. Očem prijazna notranjost, z dimenzijami primerno notranjostjo in japonskim pojmovanjem oblikovanja.

Prtljažnik zaradi hibridnega pogona meri 354 (namesto 422 litrov), a za dva odrasla, dnevne nakupe in običajno kramo je več kot dovolj.

Z opremo Tekna in močnejšim hibridnim pogonom avto stane 31.730 evrov.