Mercedes EQE 350 4MATIC je avtomobil, ki predstavlja manjšo hišno električno limuzino. Ponujajo več različic, naša testna ima pogon na obe osi in baterijo s katero bi lahko teoretično prepeljali kar več kot 500 kilometrov. Prav pri vseh avtomobilih na elektriko se potem izkaže, da ni potrebno vedeti ali znati prav veliko, če hočete dokazati, da doseg ni tako izjemen kot na papirju. A za EQE tiči veliko več. Test ni želja po diskreditaciji, ampak poskus pogledati na avtomobil z vseh strani. 

Oblike niso povzeli po nobeni hišni limuzini, EQE je samosvoj. Podoben EQS je pač avtomobil na isti platformi, nekako del ožje družine. Videti je kot limuzina s harmonično in nizko linijo strehe zadaj. Je kdo rekel kupejevska? Gotovo ne, ne želimo užaliti dvovratnih avtomobilov. EQE so spredaj in zadaj dobesedno spolirali, pod prosojno masko so namestili eno veliko in vrsto majhnih zvezd. Zanimiva podrobnost, ki jo opazite šele, ko pridete zares blizu. Nekaj podobnih zadevščin nas še čaka. Bočna linija je kot rečeno precej znižana na zadnjem delu strehe. Celotna silhueta naredi tako imenovan lok. S tem so bočna vrata dodobra prirezana, a vstop ne trpi. Prtljažna vrata so limuzinska, zadnja steklo se ne odpira. Prtljažnika pa je povsem dovolj za zmerne potrebe. Tehnično gledano za 430 litrov. Pod sprednjim pokrovom ni dodatnega prtljažnega dela, škoda. Na zunanjosti boste gotovo opazili vratca na prednjem desnem blatniku. Nič drugega kot mesto kjer smo nalili tekočino za čiščenje stekel. Prednje in zadnje luči spominjajo na večjega in dražjega EQS. Kupci se gotovo ne bodo pritoževali. Naš testni avtomobil je imel paket AMG line, ki zahteva s platišči vred dobre štiri in pol tisočake doplačila. EQE je z njim videti bolj polno, mišičasto.

V notranjosti je čutiti vpliv novega vala pri Mercedesu. Sredinski podolgovat zaslon je velik, hiter in prijeten na pogled. Grafika merilnikov je stara znanka, vsekakor pa so dodobra spremenili EQ sistem nadzora nad funkcijami vozila, vključno z načrtovanjem poti. Ne smemo pozabiti niti na MBUX-ovo damo, ki sliši na ime “Hej, Mercedes!”. Če se sprehajamo po notranjosti moramo pohvaliti tudi osvetljene zvezdice pred sovoznikom, ambientalno osvetlitev notranjosti, ki sega do zadnje vrste in jo vključuje. Seveda tudi vesele zračnike, ki spreminjajo barvo ob nastavljanju gretja ali hlajenja. Morda se na začetku zdi preveč igrivo, a avtomobili, posebej električni potrebujejo malo igrivosti, še posebej, odkar je v igro vstopil g. Musk.

MBUX ali centralni interaktivni zaslon, možgani našega EQE so zgrajeni okrog navigacije ali karte EQE-jevega sveta in načrtovanja poti. Očitno je, da je zadeva zelo pomembna zaradi omejenih možnosti polnjenja energije v električne avtomobile. Seveda gre za interaktivno vsebino, ki se sproti polni z informacijami glede razpoložljivosti, dosega in predvidenih postankov. Težko ni niti dodati postanke ali podaljšati pot z novimi vmesnimi ali drugim končnim ciljem. Čim bolj spoznate sistem, več vam nudi. Za načrtovanje si morate vzeti nekaj časa. Kar na hitro v mestni gneči lahko postane nevarno, navkljub velikemu zaslonu. Vam pa zato lahko pomaga tudi sovoznik (sovoznica). Tudi zaslon pred voznikom lahko prilagodite glede podatkov, oblike merilnikov in barve, vse troje v nekaj kombinacijah. Dvomimo, da ne boste našli natančno nečesa, kar vam je izjemno všeč. Praktični preizkus MBUX v EQE je pokazal, da res ne potrebujete priti v avto tako zgodaj kot piloti v letalo za načrtovanje leta. Sistem ima menije in razporeditve, ki se jih hitro navadite, pri spreminjanju pa se dotaknete dela zaslona z vozilom in napisom EQ. Preko centralnega zaslona krmilite tudi izjemno Burmestrov zvočno kuliso, ki ga dobite s paketom Premium Plus (bogat paket, ki vsebuje tudi druge dobrote) za precej več kot deset tisočakov. Iz njega izluščimo še zajeten projekcijski zaslon pred voznikom in virtualnost prikaza podatkov. S tem EQE prikaže realno sliko zunanjosti in ji doda pomembne podatke, ki vam pomagajo najti ustrezno, bolje rečeno pravo pot. Prikaz semaforja, ko se skrije za rob stebrička ni več takšna posebnost, je pa zagotovo izjemno elegantna rešitev. Še podrobnost, za Hyperscreen, ki vsebuje še večji zaslon in še enega za sovoznika računajte na dodatnih deset tisočakov, morda malce manj. Zagotovo postaja dolgčas, a EQE ponuja celo vrsto varnostnih rešitev, ki so nastavljene zelo konzervativno. Težko se zaletite v oviro pri parkiranju, če tega ravno nočete. Senzorji in kamere pri 360-stopinjskem pogledu zagotavljajo pravo orientacijo v prostoru. Zaradi oblike se na občutke in pogled preko stekel ne moremo ravno zanesti. Tudi s ceste težje zapeljete ali prevozite kakšnega pešca. EQE nam tovrstno ni pripravil presenečenj, zavira, opozarja, pomirja.

Spet hvala, tokrat za Airmatic zračno vzmetenje. EQE je lahko opremljen  z do 21-palčnimi pnevmatikami. Vseeno je vožnja izjemno tiha in udobna, kot se spodobi za električno gnano vozilo najvišjega razreda. Seveda omogoča prilagoditev, veliko bolj kot izbira bolj trdega ali manj trdega vzmetenja je navdušujoča homogenost delovanja. Z nadzorovanimi gibi nosilnih elementov so dosegli, da sicer tu in tam, še to samo v komfortnem načinu, začutimo Mercedesovski gib zadka. Razen tega je EQE kot leteča preproga. Zares priporočamo preizkus na kakšni daljši vožnji, saj se tako kombinacija udobnih sedežev in vzmetenja prikaže v svoji najboljši luči. Ob skupni teži, ki ob polno naloženem avtu sega proti trem tonam je EQE nadvse igriv in hiter, če tako hočete. Še najboljša lastnost je prilagajanje trenutnim željam voznika, obvlada hitre in ravno avtoceste, enako kot zavite, ožje potke. Mercedes ponuja kar dva načina krmiljenja zadnje osi, do 4,5 ali do 10 stopinj. Tudi odtod je jasno, da vse zgoraj napisano ni povsem naključna ugotovitev. Z EQE-jem so imeli delo tudi inženirji starega kova, ne samo programerji.

Moč? Hvala z vprašanje. Z 215 kW so pospeševanja tako dobra, da večina ne bo gledala za močnejšo petstotico. Obe pogonski osi prinašata večjo varnost in boljšo vozno dinamiko ob ne bistveno višji porabi energije. Baterija (90 kWh) omogoča omenjenih papirnatih več kot petsto kilometrov avtonomije. Realno smo imeli na voljo okrog 350 kilometrov pri okrog 80-85% napolnjene baterije. Zakaj? Lastniki bodo gotovo skrbeli za baterijo in ne bodo vedno uporabljali samo ciklov 100-0-100. Rep od 85 do 100% si lahko predstavljate sami, prišepnemo vam pride do nekje nad 420 ali 450 kilometrov, vsaj na zaslonu. Polnjenje je malce drugačna zgodba. Testni EQE je zmogel AC polnjenje do 11 kW, kar smo redno uporabljali. Za tisočaka in tristo ponudijo tudi polnjenje do 22 kW. Obenem obstaja tudi opcija DC do 170 kW za hitrostne rekorde. Kabel je z 8 metri ravno prav dolg. Pozabite na gospodinjski tok, razen če s pametnim 220V polnilcem preizkušate kako je položena elektrika v vaši hiši. Mercedesov polnilnik namreč ni zadovoljen z delom slabih električarjev.

Mercedes EQE je električno vozilo premijskega segmenta, ki naslavlja kupce z željo po sodobni mobilnosti in odgovorom na samozavesten listek s ceno. Modela nakupa dragega električnega vozila ni potrebno pojasnjevati, zato je dobršen delež takšnih EQE-jev že razprodanih. Bodo kupci zadovoljni? Izjemno, v svojem bistvu je pravi Mercedes sodobnega časa, torej vozilo, ki je več kot samo avtomobil, izstopa, prinaša igrive in prestižne dodatke. Obenem pa ostaja predvsem dodelan avtomobil. S stališča kakovosti izdelave, dinamike vožnje, informacijske podpore mu ne moremo ničesar očitati. Trg zagotovo ponuja avtomobile, ki izvajajo antropomorfične zabavljaške trike. Povejmo še enostavneje, da lahko posnemajo elemente človeške prebave, a vozniško EQE-ju ne sežejo do kolen. 

1. dan

Prvi testni dan naši avtomobili včasih malo spijo. Za električarje je v primeru, da je obrat testnega parka hiter, to ni slabo. Našega EQE smo prevzeli pozno popoldan, na domači vtičnici z zvezdo je bil dovolj časa, da je zaslon kazal 80% polnost baterije. Vsekakor dovolj za pot domov. Doma pa preračunavanje, planiranje, naslednji dan bo električno zahteven. Morda vseeno uporabimo 220V vtičnico za dodatek. Seveda je bila v omrežje potisnjena šele naslednji dan zjutraj.

2. dan

Včeraj je pač ostalo na 80%, danes izkoristimo, da vsaj eden izmed otrok spi dlje. Nekaj ur na 220V. Rezultat? Pričakovanih 82%. Pred nami je lep, topel dan, vendar s klimo in precej po avtocestah. Za krožno pot do none in do suhe marine ter nazaj bo na koncu ostalo 5%. Zabavno, morda raje prespimo kar tam. Potem smo prišli najprej na prvo postajo, ugotovili, da je 220V polnilec pravilno občutljiv na bolj gusarske metode priklopa. Ampak kmalu je z 1,7 kW polnil avto, mi pa na kosilo. Pristali smo pri 58%, odklop in pot do suhe marine. Saj imajo končno tudi tam priključek z elektriko. No poleg gneče vseh mojstrov, ki mrzlično pripravljajo čolne za najem, se zanimajo za ceno EQE-ja, vtičnice nismo uporabili. Če bo g. X, lastnik suhe marine bral tole, bo gotovo naslednjič bolj pozoren na električarje, ki polnijo kaj več kot samo akumulatorje svojih bark. Postanek še v sosednjem kraju, ki je precej založen s polnilnimi postajami, a za testiranje žal ni časa, se vračamo nazaj z okrog 42%. Potem pogajanja z otroci in pogled na polnost baterije, ki zvečer doseže za skrbnega očeta zadovoljivih 40%. Pred nočno potjo nazaj v prestolnico dovolj. Avto sporoča, da bomo imeli na dvorišču pred hišo varnih 13% rezerve. Vseeno počasi in previdno, fizika govori, da s hitrostjo upor povečuje na kvadrat. Namesto 110 ali 130 kar 90 ali 100 km/h. Električna usoda pri daljših vožnjah pač. Na koncu res ostane ravno 13%. Hop  na polnilnico, kjer pokaže v nekaj metrih 12%, še vedno čisto dovolj. Ker pač prva polnilnica ni sprejela kartice, pri drugi težav ni bilo. Zaslon pravi maksimalno 11kW, tudi v redu, do jutra bo.

3. dan

Pa ni bilo, seveda avtomatika doseže omejitev časa in pretoka energije. Zato ima avtomobilska baterija samo 60%. Gremo še enkrat. Dodaten kratek sprehod, ker je nedelovni dan, za omejitev, ob popolnoma prazni polnilnici, se ne brigamo preveč.

4. dan

Mercedes EQE ima dobrih 80% polno baterijo, skok v prestolnico južne sosede je pokrit. Navigacija EQE-ja javlja, da bo energije dovolj za tja in nazaj. Rezerve bo za 11%. Naravnost odlično. Le ena podrobnost, kako hitro vožnjo po AC si je predstavljala navigacija? Do tja gre kot namazano, tu in tam preko 120 km/h, sicer malo pod 120 km/h. Dež in suha cesta se menjavata v razigranem ritmu. Zagreb ima nekaj čudnih garažnih hiš. Če ignorirate tisto, kjer vidite vhod, se morda pri naslednji gladko odpeljete mimo in izgubljate čas in energijo. Polnjenje, prekratek postanek, da bi se ukvarjali še s prostim mestom za polnjenje. Hop in nazaj v Ljubljano. Gneča naredi svoje, navigacija bi polnila nekje pri Krškem. Zakaj točno, če je rezerve več kot dovolj? No pri vpisovanju poti se je zgodilo, da je avto računal na pot Zagreb-Ljubljana-Zagreb. Napaka pri vnosu, postane pa jasno, ko pritisnete za izpis poti. Tudi realno stanje na cesti se izpisuje, z gnečo nekje na Dolenjki. Končno stanje je zdaj 9%. Malo preveč smo porabili pri vožnji do Zagreba in po njem. Na poti ves čas dež, malo se mudi, ker je potrebno pravi čas ujeti mlajšo generacijo, ki mora na dogovorjeni trening. 100 km/h bo premalo, 115? 120 km/h? Na polovici poti je izračun preostalih 8%, v Ljubljani nato 7%, kazalnik pa pokaže 6%, tik pred polnilnico 5%. Potem še grozeč napis, da EQE ne zagotavlja ponovnega zagona, če ga ne napolnimo. Brez panike, smo pred stebrom s elektriko. Tokrat po predpisih, označimo čas in polnimo. Kaj kmalu ponovno opravek, dirjamo dalje z dobrimi 20%. Zvečer pa spet na polnilnico. Še dobro, da so prazne, te deževne dni celo zelo prazne.

5. dan

V službo in nazaj. Nič posebnega, polnilnice ni niti blizu 220V kabla ne vlečemo po dvorišču, četudi mi bi ga smeli. Se ne spodobi.

6. dan

Počitek za Mercedes EQE. Polnilnice, kjer bi kar pustil avto preko dneva in noči ni v bližini. Dobro, ker jih pač ni dovolj niti za prve ptičke električne mobilnosti. Zakaj bi jih po nepotrebnem zasedali.

7. dan

Nekaj mestnih opravkov, EQE ni niti prevelik, niti premajhen. Energijo vestno rekuperira in je pravi briljant pri udobju. Zmogljivosti so v mestu drugotnega pomena. Še skok na avtocesto. Z dovolj brutalnimi pospeški se varno vključimo v zapleten in preobremenjen tok vozil na AC. Tam nekje med merilniki se pojavi obarvanje, ki nakazuje optimalno hitrost. Navigacija se je že pred dnevi izkazala odlično, skupaj s projekcijo v steklo pred voznikom. Enako prijeten je pogled semaforja na prijetnem in velikem  sredinskem zaslonu. Proti večeru se vidijo tudi Mercedesove zvezde na armaturni plošči kot prestižen dodatek.

8. dan

Še fotografija ali dve in Mercedes EQE se vrača na domače dvorišče. Najbolj mučen udarec realnosti je trenutek, ko se usedete v drug avtomobil. Kje si EQE?