Ford EcoSport je po prenovi postal popolnoma drugačen avtomobil, kot je bil pred njo, kar pomeni, da so se v Kölnu močno potrudili, da bi osnovo, ki je nastala v njihovem brazilskem oddelku, prilagodili zahtevnim evropskim voznikom. Avtomobilček je dobil prepoznavno obliko maske hladilnika v duhu ostalih evropskih odroovalnežev in izgubil nekaj eksotičnega šarma, pa čeprav v stran odpirajoča vrata prtljažnika, tokrat brez rezervnega kolesa na njih, ostajajo. O njih smo že pisali, imajo svoje pozitivne in negativne lastnosti, a kljub vsemu bi raje videli, če bi se odpirala navzgor. 

Notranjost je v veliki meri povzeta po bližnji sorodnici Fiesti, kar pomeni, da je ustrezno poskrbljeno tako za ergonomijo, kot tudi za uporabnost. Na vrhu sredinske konzole se bohoti velik zaslon infozabavnega sistema, ki v kombinaciji z nekaj gumbi omogoča pohvalno avdiovizualno izkušnjo, le teme včasih ne prepozna ob pravem času, zaradi česar ga je potrebno ročno prestaviti na temnejšo nastavitev, da ne blešči preveč v oči vozniku in potnikom. Materiali armaturne plošče so dobri, volan z množico funkcijskih tipk dobro sede v roko, pa tudi prostornost na sprednjih sedežih je zgledna. V drugi sedežni vrsti je zaradi visokega stropa prostora za glave potnikov dovolj, je pa dejstvo, da se bosta na klopi dobro počutila kvečjemu dva odrasla potnika.

Če je odpiranje vrat v stran načeloma nenavadno za današnji čas, vseeno velja pohvaliti nizek nakladalni rob prtljažnega prostora in razmeroma velik prtljažnik, kamor je v osnovi mogoče spraviti za 334 litrov šare.

Pred časom smo že imeli možnost preizkusiti bencinsko različico s pogonom na sprednji kolesni par, ki je res namenjena predvsem mestni uporabi, tale malček z 1,5-litrskim EcoBlue prisilno polnjenim dizelskim agregatom in štirikolesnim pogonom pa se zdi bistveno bolje pripravljen na izzive manj utrjenih podlag, pa čeprav se najbolje vseeno znajde med hišami in bloki. Motor je dovolj agilen, da je se je mogoče peljati tudi precej dinamično, kar omogoča lahkoten, a hkrati dovolj neposreden krmilni mehanizem, se pa zdi na trenutke Ecosport morda celo za odtenek preveč trdo nastavljen. Kakorkoli že, 92 kilovatov oziroma 125 konjev v kombinaciji s šeststopenjskim ročnim menjalnikom je povsem dovolj tudi za ležerno avtocestno vožnjo, na "brezpotjih" pa se bo voznik vseeno moral znajti brez reduktorja ali pomočnika za ohranjanje konstantne hitrosti pri vožnji po klancu navzdol. Malce kritike leti predvsem na višji nivo hrupa pri avtocestnih hitrostih, kar je v osnovi posledica višje in bolj oglate zunanjosti.

EcoSport ima svoje atribute, a hkrati to nesrečo, da je del zelo tekmovalnega segmenta, kjer ne manjka dobrih predstavnikov, hkrati pa je vse prej kot poceni. Testni  primerek je stal preko 27 tisoč evrov, kar je že konkreten znesek, za katerega tudi pri konkurenci v podobi Hyundaijeve Kone, Mazde CX-3 ali Suzukijeve Vitare dobite zelo veliko "muzike".

Z EcoSportom smo se tokrat odpravili v osrčje Slovenskih goric, kjer je veliko cest, ki s svojim značajem in konfiguracijo ustrezajo malim športnim terenčkom. Obiskali smo Puhov muzej v Sakušaku, ki razkriva več o življenju in delu slavnega rojaka, "krivega" za nastanek tovarne Steyr-Daimler-Puch v avstrijskem Gradcu, se okrepčali na eni številnih turističnih kmetij v tem delu Slovenije in se prepričali, da tudi v tem koncu znajo obeležiti noč čarovnic.