Na naši spletni strani Avtomanija.com uporabljamo piškotke, s katerimi izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo in vam zagotavljamo ustrezne vsebine in oglaševanje. Z nadaljno uporabo naše spletne strani se s tem strinjate.

Nadaljuj...
AeroManija   |   Zgodovina
Rdeči kanadski MiG-21 je jezil Američane
Malokdo ve, da Sovjetska zveza svojih letal ni prodajala le vzhodnemu bloku in neuvrščenim, pač pa so bili med prvimi kupci slovitega MiG-21 tudi Kanadčani.
Artur Švarc
1. april 2020 | 6:53:00

Severna Amerika, pisalo se je zlato obdobje hladne vojne, tik preden je vse skoraj eksplodiralo na Kubi. Američani so se kot hudič križa bali vsega, kar je imelo samo kakršenkoli vonj po SZ in komunizmu. In potem so jim severni sosedje na vrata prinesli sovjetska letala.

Kanada se je vedno zanašala na svojo letalsko industrijo, pa četudi so tam izdelovali licenčne Hawkerje in podobno imperialno kramo. No, konec petdesetih se je Kanada odločila narediti svoj prestreznik, Avro Arrow. Avro Canada CF-105 Arrow je bil prestreznik z delta krilom, ki so ga Kanadčani zasnovali sami, razvoj se je začel 1953. Čudovito letalo, ki bi naj dosegalo hitrost 2 Machov in višino 15 kilometrov, bi moral postati glavno orožje za obrambo Kanade v šestedestih in sedemdestih.

Ampak 1958, le nekaj mesecev po začetku testiranj, je program obstal, še preden so sploh lahko podali oceno. Kanadsko kraljevo letalstvo je odpovedalo naročilo, v tovarni je počilo, delavci so se uprli, razbili vse, kar se je razbiti dalo, ko so ugotovili, da bodo čez noč ostali brez dela. Skupaj s tem je umrl tudi kanadski Avro.

Projekt so zasmehovali tudi Američani, saj so jim Kanadčani Arrow ponujali kot superiorno letalo njihovim izdelkom. ZDA niso hotele kupovati letal od Kanade, pač pa jim jih prodajati. Kanada je v tem obdobju imela eno največjih vojaških letalstev na svetu. Kaj pa zdaj? Kanada je avgusta 1959 poslala ekipo uradnikov, oficirjev, testnih pilotov in inženirjev v Zahodni Berlin, od tam pa so se brez pompa odpeljali v Vzhodno Nemčijo v bazo Holzdorf. Tam so ugledali še tajno letalo MiG-21F, ki jim ga je predstavil testni pilot Jurij Gagarin. Čeprav je svetovna javnost letalo videla 3 leta prej na paradi v Moskvi, o njem niso vedeli praktično ničesar. Sovjetski piloti so letalu že nadeli ime balalajka, saj jih je krilo spominjalo na tradicionalno rusko kitaro.

Ni trajalo dolgo in posel je bil sklenjen, Kanada je naročila 30 Migov z vso pripadajočo opremo, Ozadje posla je ostalo skrito do pred nekaj let, ko se je pokazalo, da so Rusi med drugo svetovno vojno z odloženim plačilom dobili Hawker Hurricane XII. Sovjetska zveza je sicer želela v zameno imeti še baze na Yukonu in Labradorju, a to se seveda ni zgodilo. Kanadčani so rabili letala, ne zaveznikov. Si predstavljate, da bi še pred Kubo Sovjetska Zveza dobila bazo nekaj 1000 kilometrov severno od Chicaga?

V naslednjih mesecih so iz proizvodne linije izbrali 30 sijočih aluminijastih Migov 21, jih razstavili v šest  zabojev vsakega in naložili na tovorne ladje. Te so prek Severnega morja in mimo Islandije plule do Chaleurja na vzhodu Kanade. Vsako od ladij je spremljala tudi podmornica, ki bi v primeru, da bi kdo hotel zaseči tovor, potopila lastno ladjo.

Letala so namenili 441. eskadrilji in ker so bila dobavljena neposredno iz tovarne, so bili vsi merilniki v metrskih enotah in napisi v cirilici. Prednost so dobili piloti, ki so bili slovanskega, balkanskega ali grškega izvora. V naslednjih nekaj mesecih so piloti opravili šolanje pod nadzorom štirih vzhodno nemških pilotov. Kanadski MiG je dobil vzdevek Redhawk, klicali pa so ga tudi Stratocaster, po kitari Buddyja Hollyja, ker so pač nemški inštruktorji uporabljali izraz Balalajka.

23. junija 1960 je 9 parov CF-121 Redhawk, kot so letalo uradno preimenovali Kanadčani, vzletelo iz testne baze proti domu eskadrilje v Montrealu. Ker so se morali izogniti meji z ZDA, so naredili ovinek in spoznali glavno hibo sicer odličnega Miga – svinjsko požrešni reaktivni motor.

Septembra istega leta je ameriški turist s svojim avtodomom bival ob Moose Lakeu, ko so ga preleteli štirje CF-121. Uspel je narediti fotografijo in jo spraviti v ameriške medije – v ZDA je izbruhnila sveta jeza, da so jim Kanadčani zarili nož v hrbet in da uvajajo komunizem.

Zgodba z Redhawki ni imela srečnega konca, eden od primerkov je bil uničen nedolgo potem, ko je pri Glendonu pri Cold Lakeu ostal brez goriva in zasilno pristal sredi polja. Incident je znan kot Glendon Glider. Ampak že naslednje leto je RCAF ugotovil, da MiG-21 ne ustreza njihovim potrebam in da je kratek doseg prevelika hiba. 27 letal so prodali nazaj v Sovjetsko zvezo, za tri pa so rekli, da so bili uničeni. No, v resnici so ostali le brez Glendon Gliderja, drugega so zadržali zase in je nasajen na drog pred vhodom v bazo 441. eskadrilje, tretjega pa so skrivoma pripeljali v bazo Edwards v Kaliforniji na veliko veselje Američanov.

In kje so končali preostali kanadski Migi? SZ je tri ponudila Severnemu Vietnamu, dva so sestrelili Američani pri Hanoiju, eden je danes razstavljen pred Parkom trpljenja in zmage v Hanoju in še vedno razkriva oznake 41. eskadrilje RCAF.

Tudi Glendon Glider ima znano usodo – letalo so po nekaj časa spravili s polja in je bilo nepopravljivo, sploh ker Sovjeti niso bili navdušeni, da bi po fiasku z Redhawki zdaj popravili še eno letalo, ki je ostalo v Kanadi. Iz nekega skladišča ga je 1989 kupil nekdanji pilot Redhawka, Rocky Sedimentchuck, domačin iz Glendona in ga pretopil v 400 kilogramov aluminija. Iz njega so oblikovali skulpturo, vilico, zasajeno v gmoto fiberglasa in je danes znamenitost v Glendonu.

Za dodajanje komentarjev morate biti prijavljeni.

O Avtomaniji

Kontakt z nami

Podportali

© Copyright 1999-2019 Avtomanija