Na naši spletni strani Avtomanija.com uporabljamo piškotke, s katerimi izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo in vam zagotavljamo ustrezne vsebine in oglaševanje. Z nadaljno uporabo naše spletne strani se s tem strinjate.

Nadaljuj...
AeroManija   |   Škoda Kauba
Ne samo elegantni avtomobili, tudi elegantna letala
Škoda je svoj prvi izlet v letalstvo doživela konec dvajsetih let, med drugo svetovno vojno pa so ustvarili tri izjemno lepa šolska letala.
Artur Švarc
16. april 2020 | 5:36:00

Pisalo se je 1942, ko je avstrijski inženir Otto Kauba Ministrstvu za letalstvo 3. rajha predstavil svojo idejo leteče bombe. Ministrstvo je v okupirani Pragi na naslovu Na Florenci 13 ustanovilo Škoda Kauba Flugzeugbau, da bi tam izdelovalo letala. Kauba je deloval iz avtomobilskega razvojnega oddelka Škode, letala pa so sestavljali pri Aviji, ki je izdelovala tudi Messerschmitt Bf 109 za Luftwaffe. Čeprav je bil projekt leteče bombe neuspešen, je Škoda Kauba nadaljevalo z dizajniranjem serije manjših letal za Ministrstvo, vse pa je kot rečeno izdelala Avia. Kaubina naslednja dva projekta sta bila dve majhni in nenavadno oblikovani letali V1 in V2, četrti dizajn V4 pa je bil bolj konvencionalen – majno elegantno enosedo šolsko letalo.

Škoda Kauba V1, čudaško letalo z repnimi površinami iz glavnih kril.

V4 je bil izjemno lep in čisto oblikovan nizkokrilnik z uvlačljivim podvozjem, enostavnim ogrodjem in osnovnimi materiali kot so jeklo, les in platno. Sprednji rob krila je potekal nazaj, na en jekleni nosilec pa so bila privarjena rebra, krilo pa je bilo pokrito z vezano ploščo. Trup je imel cevasto strukturo in je bil prav tako pokrit z lesom. Posebnost V4 je bil nastavljiv vpadni kot zadnjega stabilizatorja, ki ga je premikal elektromotor. V4 je poganjal 179-kilovatni Argus AS 10C-3 zračno hlajeni V8, obrnjen na glavo. Opcijsko je lahko V4 nosil tudi eno 7,9-palčno strojnico.

Škoda Kauiba V4 je bilo lahko, a zelo elegantno grajeno šolsko letalo

Z razponom 7,6 metra in dolžino 5,6 metra je V4 dosegel lepih 420 km/h v višini in 380 km/h pri tleh. V4 se je zmogel vzpenjati z 10 metri na sekundo in se je vzpel do 7500 metrov, doseg pa je znašal 930 kilometrov. Prazen je tehtal tono in 20 kilogramov.

V4 se je izkazal z letalnimi lastnostmi in ker je bil izdelan iz nestrateških materialov, je bil zelo zanimiv za naročnika, ministrstvo tretjega rajha. A vseeno je obstajala potreba po močnejšem letalu in Ministrstvo je Škoda Kaubi dalo nalogo, da to idejo uresniči. Rodil se je SK 257, na katerem bi se piloti šolali za zahtevnega Messerschmitta Bf 109. Letalo je bilo precej podobno V4, le da jeimelo podaljšan motos in močnejši motor. Argus As 410 V12 je premogel 362 kW (492 KM), krilo letala je imelo enak razpon, a raven sprednji rob in odsekana konca kril. Letalo je doseglo 450 km/h.

V4 in SK 257, razlika v dolžini trupa je bila 1,5 metra.

Narejeni so bili štirje primerki in prvi je poletel 1943. Po izjemni predstavitvi je ministrstvo naročilo 1000 primerkov za Luftwaffe, a kmalu naročilo zmanjšalo na 100, zaradi prehajanja nemških pilotov na zmogljivejše Focke Wulfe. Serijski SK 257 je imel poenostavljen oglat rep, sestavljali so ga na letališču v Trenčinu na Slovaškem. Po petih narejenih serijskih primerkih se je pokazalo, da je kakovost izdelave preslaba, da bi zadovoljila standarde Luftwaffe in projekt je bil ustavljen.

V5 je Kauba zasnoval kot hitro lovsko letalo, Ministrstvo pa je proti koncu vojne že vso pozornost vlagalo v reaktivna letala.

Kauba je kljub temu letalo razvijal naprej in si zamislil lovsko letalo z oznako V5, ki bi ga poganjal 1305 kW Daimler-Benzov DB 603 V12. V5 naj bi presegel Focke Wulfa Fw 190 s hitrostjo 765 km/h, v vsakem krilu pa bi bila dva 20-milimetrska topa. V5 dlje od modela v naravni velikosti v vetrovniku ni prišel. Ministrstvo za letalstvo je menilo, da je razvoj povsem novega lovskega letala z običajnim motorjem na notranje izgorevanje potrata časa in resursov in je že gledalo v prihodnost z reaktivnimi letali.

Od modela v naravni velikosti je za V5 ostalo le levo krilo s kolesom, ki je danes razstavljeno na Inštitutu za vojaško zgodovino v Pragi.

Kauba je pri Škodi zrisal kar nekaj idej z zelo nenavadnimi oblikovnimi rešitvami, s SK P-14 pa se je dotaknil tudi reaktivnega pogona, a dlje kot na risalne deske ideje niso prišle. Posebna zgodba je prav ta P-14, ki ga je Kauba zasnoval okoli pulznega reakcijskega motorja kot ga je imela leteča bomba V-1. Začetni izračuni so pokazali, da bi P-14 dosegel kar 1010 km/h pri tleh in vzpenjanje 135 metrov na sekundo ter najvišjo višino 18 kilometrov. Ta primitivni motor pa Ministrstva ni pretirano zanimal in obrati Škoda Kauba so bili v zadnjih mesecih vojne okupirani s predelavo Fw 190 na cevasto ogrodje trupa. Malo pred osvoboditvijo Prage je Otto Kauba pobegnil iz Prage. 30. aprila tik pred prihodom Rdeče armade, so pred zgradbo zgoreli vsi načrti in dokumentacija, napis Škoda Kauba pa je z zgradbe dokončno izginil 3 leta pozneje.

P-14 je bila ideja Otta Kaube o reaktivnem prestrezniku s primtivnim pulznim reakcijskim motorjem, ki bi uporabljal dizelsko gorivo ali premogov prah. Ko je 1944 Ministrstvo ukinilo razvoj motorja, je bilo tudi sanj o P-14 konec. 

Kauba je po vojni živel v rodni Avstriji in za Lohnerja zasnoval kar lepo serijo skuterjev in mopedov, s tujim kaptilaom je ustanovil podjetje Kosty 1952 in ga zaradi slabe prodaje skuterjev zaprl že leto dni pozneje. Potem je poskušal še enkrat in od 1953 v svojem podjetju pa vse do 1956 izdeloval linijo skuterjev. Kauba je potem še enkrat več zašel nazaj v letalstvo. 1956 je za OFW, Avstrijsko tovarno letal, zasnoval OK-15, ki je bil prvi avstrijski avion po več kot 20 letih. Kauba je umrl 1962, star 53 let.

Po vojni je v rodni Avstriji Otto Kauba izdeloval skuterje in mopede.

Kar pa se tiče Škode, ki je v tej zgodbi v letalstvu zadnjič nastopala pod svojim imenom – omenili smo ime Avia. O največjem češkem proizvajalcu letal, ki je prav tako del Škodine zgodovine, pa kdaj drugič.

Za dodajanje komentarjev morate biti prijavljeni.

O Avtomaniji

Kontakt z nami

Podportali

© Copyright 1999-2019 Avtomanija