Na naši spletni strani Avtomanija.com uporabljamo piškotke, s katerimi izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo in vam zagotavljamo ustrezne vsebine in oglaševanje. Z nadaljno uporabo naše spletne strani se s tem strinjate.

Nadaljuj...
AeroManija   |   Supermarine Spitfire
Legendarni Ognjebruh
Prvič je poletel pred 82 leti in še danes velja za eno najbolj signifikantnih letal v zgodovini. Nastal je iz dirkalnega vodnega letala in se v zgodovino vpisal kot letalo, ki je pomagalo obraniti Veliko Britanijo in zadati prvi poraz Tretjemu rajhu.
Artur Švarc
16. februar 2018 | 14:15:01

Spitfire je bil zasnovan v tridesetih letih prejšnjega stoletja kot prestreznik, ki bo branil domače britansko otočje, v 20 letih svojega življenja pa je postal še vse kaj drugega kot le to, tudi izvidniško letalo, lahki bombnik, mornariško letalo in letalo za šolanje pilotov.

Majhno britansko podjetje Supermarine je leta 1928 prešlo v roke letalskega velikana Vickers-Armstrong. Genialni konstruktor Reginald Joseph Mitchell je leta 1931 začel delati letalo za razpis letalskega ministrstva z oznako F7/30, ki je zahtevalo novo moderno lovsko letalo, ko zmore 400 kilometrov na uro. Mitchell je zasnoval Type 224, enokrilnik z debelimi prelomljenimi krili in velikim fiksnim podvozjem. Letalo je poganjal 450-kilovatni Rolls-Royceov motor Goshawk, vendar letalo ob krstnem poletu februarja 1934 ni niti približno upravičilo upov inženirjev. Bilo je prepočasno in premalo okretno, ministrstvo pa je izbralo drugo letalo, dvokrilnega Glosterjevega Gladiatorja. Neuspeh tipa 224 je bilo najbolje, kar se je lahko Supermarinu zgodilo. Mitchellova ekipa je takrat že pripravljala novi koncept, Type 300, z novim krilom, trupom, motorjem in uvlačljivim podvozjem, kar je bilo za tiste čase precejšnja novost. Ministrstvo je prisluhnilo in Supermarinu ponudilo še eno priložnost, tovarna pa je že takrat rezervirala ime Spitfire za svoje novo letalo.

Reginald Mitchell, oče Spitfira.

Mitchell ni potreboval veliko navdiha, njegova vodna letala S.5 in  S.6 so dobila zadnje tri Schneiderjeve pokale, 1927, 1929 in 1931. Prestižna letalska dirka hidroplanov je zahtevala elegantna in zelo hitra letala, od koder je Mitchell povzel nekaj rešitev za Spitfire. Tip 300 so ministrstvu predstavili julija 1934, vendar je bil zavrnjen. Mitchell se je še enkrat zakopal med papirje in za risalne deske in dodal zaprto kabino, dihalni sistem, manjše in tanjše krilo in novi 12-valjni Rolls-Royceov motor PV-XII, ki je kasneje dobil oznako Merlin. Do novembra je bila študija nared in ministrstvo je podpisalo pogodbo, v kateri je prispevalo 10 tisoč funtov za prototip. Januarja naslednje leto je bila podpisana pogodba, ki je potrdila posel. 5 marca pred 75 leti je pilot Joseph Summers s prototipom z oznako K5045 opravil prvi, osemminutni poskusni polet, štiri mesece za še enim velikanom bitke za Britanijo, Hawkerjevim Hurricanom. Nekaj dni pozneje so praspitfireu zamenjali propeler, Summers pa je med poletom tudi prvič preizkusil uvlačljivo podvozje. Prvi poleti so razkrili, da je Spitfire izjemno letalo, ne pa tudi brez napak. Imel je preveč občutljivo smerno krmilo, pa tudi končna hitrost 528 km/h ni bila bistveno večja od konkurenčnega Hurricana. S predelavo propelerja je letalo končno zmoglo 557 km/h v vodoravnem poletu, po testih izvedenca vojaškega letalstva pa je projekt dobil zeleno luč. 3. junija 1936 je letalsko ministrstvo za začetek naročilo 310 Spitfirov, še preden je izšlo uradno poročilo.

Type 224 ali neuspeli prvi enokrilnik, iz katerega so izpeljali Spitfirea. 

Britanska javnost je Spitfirea prvič videla na letalskem mitingu na vojaškem letališču v Hendonu severno od Londona konec junija 1936. Čeprav je bila proizvodnja že pripravljena, pa je prvi serijski Spitfire s tekočih trakov prišel šele dve leti pozneje. Glavna težava je bila prezasedenost SUpermarinovih tekočih trakov z drugimi letali, matično podjetje Vickers-Armstrong pa ni bilo navdušeno, da bi komponente izdelovale druge tovarne, zato so načrte dolgo časa pri sebi. Težavo je rešilo ministrstvo, ki je napovedalo, da bodo potrebovali le 310 primerkov, potem pa bo Supermarine licenčno moral izdelovati Bristolov težki lovec Beaufighter. Vodstvo Vickersa in Supermarina je uspelo prepričati ministrstvo, da se težave da rešiti, tako da so marca 1938 dobili naročilo še za 200 dodatnih primerkov. A do vojne nad Otočjem je bilo še več kot dve leti.

Aktivna letala v začetku tridesetih let so bila v glavnem dvokrilniki, delno prevlečeni s pločevino, zračno hlajenimi motorji in odprtimi kabinami. Nova generacija lovcev je prinesla novo gradnjo trupa kot monokok, visoko zmogljive vrstne motorje s tekočinskim hlajenjem, pokrite kabine, uvlačljivo podvozje in kovinsko tanko krilo z zmanjšanim uporom. Slednje so že leta prej uporabljali v civilnem letalstvu, vojske pa so takrat še prisegale na enostavnost in okretnost dvokrilnih letal. Konstrukcija Spitfirea je bila vse prej kot enostavna. Trup iz duraluminija je prekrival 20 ovalnih reber, ki so bila napeta s 14 vzdolžnimi strunami, vse skupaj je bilo pritrjeno z zakovicami.

K5054 kot prvi prototip Spitfirea je poletel marca 1936.

Posebnost Spitfirea je tanko krilo, ki so ga izbrali zaradi kar se da majhnega upora, na drugi strani pa je težava nastala pri spravljanju koles, zato je Beverley Shenstone, glavni aerodinamik, posegel po eliptični obliki krila, ki ga je naredilo prepoznavnega in po mnenju mnogih tudi prelepega. Prvi Spitfiri so bili opremljeni le s štirimi Browningovimi strojnicami zaradi pomanjkanja tega standardnega orožja Kraljevega letalstva. Kasneje, ko so dodali še štiri, se je vseeno pokazalo, da je orožje nezadostne moči za sestreljevanje večjih in težjih letal. Junija 1939 so na Spitfire poskusno namestili tudi Hispanov top, ki pa je povzročal veliko težav z zatikanjem in po 30 primerkih, opremljenih z njim, so ga opustili.

Do konca proizvodnje so izdelali več kot 20.000 primerkov.

Supermarine je na začetku 1936 obljubljal proizvodnjo 5 letal na teden in prvotno naročilo 310 primerkov je bilo vredno 1,395 milijona funtov. Končni strošek proizvodnje te prve serije je bil 1,87 milijona funtov ali 1500 funtov po letalu več. Primerek je stal 9500 takratnih funtov, najdražji del pa je bil trup z 2500 funti, za motor so Rolls-Roycu odšteli 2000 funtov, krila so stala 1800, orožje in podvozje 800 funtov, propeler pa 350 funtov. Ministrstvo se je v tistih časih, ko so se nad Evropo že zgrinjali temni oblaki, s posebnim programom odločilo poskrbeti za dodatne proizvodne zmogljivosti in za potrebe Spitfira so pri Castle Bromwichu skupaj z Morrisom, ki je izdeloval avtomobile, zgradili novo tovarno. Ko so tam s tekočih trakov prišli prvi novi Spitfiri, tovarna še ni bila dokončana, zaradi številnih vodstvenih, kadrovskih, tehničnih in sindikalnih težav pa nič kaj ni kazalo, da je zahteva po 60 letalih na teden sploh mogoča, dokler se neposredno ni vpletlo ministrstvo s svojimi vodilnimi kadri. Junija 1940 so izdelali 10 primerkov, septembra pa že 56. Ko se je proizvodnja junija 1945 končala, so v Bromwichu izdelali 12.129 Spitrfirov, tovarna, ki velja za gnezdo tega letala, pa je danes v lasti Jaguarja, kjer končujejo vse njihove avtomobile. Ko se je konec poletja začela bitka za Britanijo, pa so modri možje večino proizvodnje za to ključno letalo britanskega letalstva že razpršili po obratih na podeželju in čeprav je nemška Luftwaffe do tal porušila obe glavni Supermarinovi tovarni, proizvodnja ni trpela. Ko je s tekočih trakov februarja 1948 zapeljal zadnji Spitfire, se je številka ustavila pri 20.351, kar še danes predstavlja rekord v britanski letalski industriji. In nenazadnje, Spitfire je bi bilo edino britansko lovsko letalo, ki so ga izdelovali pred vojno, med vojno in še po njej.

Poskusni spitfire, ki je pomladi 1944 dosegel 975 km/h, pri čemer mu je odtrgalo propeler in reduktor.

Prvi Spitfiri so službo nastopili 4. avgusta 1938 pri 19. eskadrilji v Duxfordu. Svojo slavo je Spitfire ustvaril v Bitki za Britanijo. In čeprav je bila naloga lovskega poveljstva ustaviti nemške bombnike, so v praksi Spitfire uporabljali za boje z nemškimi spremljevalnimi lovskimi letali, predvsem Meserschmittom Bf 109, medtem ko so Hurricani sestreljevali bombnike. Čeprav mnogi menijo, da je bil Spitfire ključno letalo te letalske bitke, pa je igral le obrobno vlogo, saj je hrbtenico tvoril Hawkerjev Hurricane, ki je bil številčnejše letalo, vseeno pa je imel Spitfire najboljše razmerje med uničenimi letali sovražnika in izgubami v lastnih vrstah. Po bitki za Britanijo se je njegova vloga le še širila. Spitfire je bil prvo hitro izvidniško letalo, ki je z višin snemalo premike sil osi. Tako je Spitfire razkril nemška radarska sistema Freya in Wurzburg, leta 1943 pa potrdil, da Nemci izdelujejo izstrelišča za orožji V1 in V2 v Peenemundeju na Baltiku. Spitfire je sodeloval tudi pri obrambi Malte in pomagal tlakovati invazijo na Sicilijo in Italijo 1943. Spitfire je v Avstraliji branil Darwin pred napadi japonskih sil, kakih 1000 pa jih je letelo na vzhodni fronti pod sovjetskimi oznakami. S Spitfirei so leteli tudi Nemci, natančneje tajna enota KG 200, ki je ocenjevala in včasih celo v bojih uporabila zaplenjena zavezniška letala, poleti 1944 pa je bila na italijanskih tleh organizirana tudi partizanska eskadrilja, ki je čez Jadransko morje delovala na ozemlju okupirane Jugoslavije.

Spitfire je bilo silno hitro letalo, zato so ga 1943 začeli uporabljati v testne namene pri preučevanju doseganja nadzvočne hitrosti, saj je Spitfire imel najvišje kritično Machovo število, vrednost pri kateri nek del letala preseže hitrost zvoka (in pri teh letalih povzroči težave). Po posebni predelavi je 27. aprila 1944 Spifire dosegel 975 km/h ali 0,891 Macha. 5. februarja 1952 je Ted Powles iz 81. eskadrilje, nastanjene v Hong Kongu, dosegel najvišjo višino, kadarkoli doseženo s tem letalom. Na 15.712 metrih, ko je zbiral meteorološke podatke pa je tudi pritisk v kabini padel pod še najnižjo varno mejo, zato se je skušal hitro spustiti, pri čemer je njegov Spitfire padel v nekontrolirano strmoglavljenje. Nadzor nad letalom mu je uspelo vzpostaviti dobrih 900 metrov nad tlemi in varno pristati, pregled podatkov leta pa je pokazal, da je med pikiranjem dosegel 1110 km/h ali 0,96 Macha, kar je tudi najvišja hitrost dosežena z letali na propeler.

Spitfire so predelali za letalonosilke in je nosil ime Seafire.

Veličastnih dosežkov Spitfirea pa njegov oče Mitchell nikoli ni doživel, leta 1937 je umrl za rakom, vendar je živel še dovolj dolgo, da ga je videl leteti. Njegovo delo je nadaljeval Joe Smith in pod njegovim nadzorom je nastalo 24 različic Spitfirea. Največ je bilo primerkov različice Mark V (Mk V), 6.487, sledi Mk IX s 5656 primerki. Spitfire je imel več različic kril, različno oborožitev in cel kup izboljšav na motorju. A Spitfire je imel tudi drugačne brate – prvi je bil Seafire, mornariška različica Spitfirea, prirejena za uporabo na letalonosilkah in čeprav konstrukcijsko ni bil načrtovan za take obremenitve, se je v začetku vojne zdel kot najboljša možna rešitev Kraljeve mornarice. Zaradi slabe vidljivosti naprej so morali piloti pristajati tako, da so na strani gledali iz kabine, ozko podvozje pa je delalo težave že na travnikih, kaj šele na letalonosilkah. Skozi razvoj je Seafire dobil še ustavljalno kljuko na repu in zložljiva krila. Seafire je bil v boju boljši od japonskega A6M5 Zera, vendar je imelo ameriško letalstvo s Hellcati in Corsairji boljši odgovor za vojskovanje nad oceani in Seafire je do izraza po vseh izboljšavah prišel šele tik pred koncem druge svetovne vojne, ko so mu namestili novi Rolls Royceov motor Griffon, ki je zamenjal Merlina. 1942 je Supermarine začel pripravljati Spittfireovega naslednika, z novim trupom in manj občutljivim krilom, vseeno pa Spiteful, kot je dobil ime, zaradi konca vojne in prehoda na reaktivna letala ni videl serijske proizvodnje, 2 prototipa in 17 predserijskih primerkov pa je obetalo še eno odlično letalo. Prav tako je 1946 poletela Spitefulova mornariška verzija Seafang, ki pa prav tako ni uspela preprečiti konca obdobja propelerskih letal. Zadnja zapuščina Spitfirea je bil Attacker, prvi reaktivec, ki je dobil službo v letalstvu Kraljeve mornarice, 182 primerkov pa je imelo Spitefulovo krilo in podvozje.

Spitful je prvič poletel 1944, z novim krilom in trupom pa je le še bežno spominjal na svojega predhodnika.

Spitfire je pri drugih letalstvih služil še dolgo v petdeseta leta. Prav s hongkonškega letališča Kai Tak je Spitfire 1. aprila 1954 zadnjič poletel na vojaško nalogo izvidovanja, posadka na tleh pa je na letalo napisala oznako »the last« ali zadnji. Zadnjič pa je Spitfire v rodnem letalstvu poletel 9. junija 1957 v Woodvalu, ko so z njim zbirali vremenske podatke, polet pa velja tudi za zadnji polet letala z batnim motorjev v britanskem letalstvu. Zadnja država, ki je uporabljala Spitfire v vojaške namene, je Sirija, ki je z njimi letela do 1953. Spitfire je služboval v 36 državah, tudi Jugoslaviji, danes pa leti še originalnih 44 primerkov, najbolj originalen pa je primerek na Floridi, ki so ga obnovili v devetdesetih in ima še 90 % originalnih delov, vključno z oborožitvijo, namerilnikom in radiem. Še za 20 primerkov se ve, da so v fazi obnove, 300 pa jih je razstavljenih v različnih muzejih ali pa so v privatnih rokah.

Spitfire je imel kar nekaj težav, med njimi tudi ozko postavljeno podvozje in kratek doseg.

Spitfire pa izdelujejo še danes kot repliko. Tako lahko v Avstraliji nabavite kit za 395 tisoč avstralskih dolarjev, še dodatnih 45 tisoč pa bodo vzeli za Isuzujev V6 motor. Potrebujete le še veliko garažo in voljo do dela. Replik je po svetu nekaj 100, večina pa ni polne velikosti, pač pa nekoliko pomanjšana. 75 let po prvem poletu je to legendarno letalo še vedno vredno vsega spoštovanja in prav mogoče je, da bo Spitfire ekshibicijsko letel še 100 let po svojem prvem poletu.

Za dodajanje komentarjev morate biti prijavljeni.
spartan
Izcrpen clanek Zanimivo.
17.2.2018 2:47:33

O Avtomaniji

Kontakt z nami

Podportali

© Copyright 2017 Avtomanija