Na naši spletni strani Avtomanija.com uporabljamo piškotke, s katerimi izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo in vam zagotavljamo ustrezne vsebine in oglaševanje. Z nadaljno uporabo naše spletne strani se s tem strinjate.

Nadaljuj...
Zgodovina   |   Obiskali smo - Vajontski jez
Tragedija človeške nečimrnosti
Na potepu po dolini Piave smo obiskali tudi Vajontski jez nad krajem Longarone, prizoriščem ene največjih tehničnih tragedij v Evropi v sodobni zgodovini.
Artur Švarc
13. februar 2018 | 9:00:00

V petdesetih letih prejšnjega stoletja se je tudi Italija razvijala s svetlobno hitrostjo. Vojna je bila pozabljena, industrijska rast enormna, potrebe po energiji pa vedno večje. Tudi zato so zasebniki in državna podjetja na svetlo potegnili vse možne načrte za gradnjo hidroelektrarn in med njimi je bil tudi projekt Carla Semenze iz dvajsetih let prejšnjega stoletja na rečici Vajont, ki se je stekala v dolino reke Piave pri kraju Longarone, kakih 60 kilometrov severno od Benetk.

Vsa opozorila, tako narave kot strokovnjakov, so odgovorni ignorirali, dokler ni bilo prepozno.

Jez je leta 1959 dogradilo zasebno podjetje SADE, električni monopolist , katerega lastnik je bil Giuseppe di Misurata, nekdanji Mussolinijev finančni minister. Jez je bil z 262 metri višine ob izgradnji najvišji na svetu, vsebuje 360 tisoč kubikov betona, za njim pa bi bilo mogoče zbrati 168 milijonov kubikov vode. Ko so med gradnjo postavili cesto pod goro Toc na južni strani soteske, so se pojavile prve težave s terenom in raziskave so pokazale, da je cela gora Toc nestbilna in da zna ob polnjenju bazena za jezom zdrseti vanj. Pri SADE so opozorila ignorirali. Naslednje opozorilo je bil podor v jez Pontesei, na nasprotnem hribu od Vajonta, pri čemer je nastal 20 metrov visok val in odnesel enega od delavcev. SADE je pomladi 1960 dobil dovoljneje za polnjenje jezu in poleti tega leta so se začeli prvi premiki tal in plazovi na bregu pod Tocom. SADE pa se je odločila, da bo raje tožila novinarje, ki so o tem poročali kot naročila dodatne raziskave.

Plaz je v jezero zdrsnil precej hitreje, kot so pokazale primitvne simulacije, 250-metrski tsunami je še vedno najvišji zabeležen.

Novembra 1960, ko je bil jez napolnjen do višine 190 metrov od načrtovanih 262, je v akumulacijsko jezero zdrsnilo kakih 800 tisoč kubičnih metrov. Z znižanjem gladine za 50 metrov se je v naslednjih mesecih plazenje umirilo, hkrati pa so začeli graditi galerijo za novo cesto, po kateri smo se do jezu pripeljali tudi mi, saj so pričakovali, da bodo dodatni plazovi uničili aktualno cesto. Oktobra 1961 je SADE nadaljeval s polnjenjem bazena pod strogim nadzorom geologov, ki so izvrtali tri vrtine, da bi dognali morebitne nepravilnosti v sestavi tal. Aprila in maja, ko je bil jez napolnjen do 215 metrov, sta območje stresla dva potresa, a pri SADE temu niso namenjali pozornosti in so se odločili napolniti jez do vrha.  Poleti 1962 so tudi pri SADE naredili lastne analize in z maketami simulirali podor z gore Toc. Prišli so do dognjanja, da bi bil val visok največ 20 metrov in zato so gladino spustili na 25 metrov do vrha jezu. A inženirji na jezu so domnevali, da lahko z dviganjem gladine nadzorovano spustijo nestabilno brežino v jezero, kar jim je delno tudi uspevalo.

V galeriji nad jezom so spominske plošče umrlim na jezu med gradnjo, večina pa je umrla tistega usodnega večera, ko so z zanimanjem opazovali napovedani zdrs plazu.

Pomladi 1963 je SADE z nacionalizacijo prešel pod državno energetsko podjetje ENEL in za polnim jezom so se začeli opaznejši podori, tresenja tal in ostale neprijetne reči, ki so vznemirjale prebivalstvo. 15. septembra se je celotna brežina premaknila za 15 centimetrov in ENEL se je odločil znižati gladino za 25 metrov, toda v začetku oktobra se je popoln podor zdel neizogiben, kljub znižanju gladine se je plaz v enem dnevu premaknil za cel meter.

Veliko akumulacijsko jezero za Vajontskim jezom se je v manj kot minuti spremenilo v jezerce, presekano na pol, preostanek vode so potem izpustili, danes je na dnu manjšega jezerca še en spomenik z zastavicami in imeni.

9. oktobra 1963 so inženirji popoldne opazili skale in drevesa, ki so letela v jezero, točno tam, kjer so tudi predvideli in so pričakovali, da se bo vse skupaj zgodilo v 24 urah. Ob znižani gladini na 240 metrov so pričakovali največ 20-metrski val in na proti večeru se je na vrhu jeza nabralo kakih 60 opazovalcev iz ENEL. Točno ob 22:39 zvečer je v jezero zgrmelo 260 milijonov kubičnih metrov zemlje, dreves in skal s hitrostjo 110 km/h. V samo 45 sekundah je podor povsem zapolnil ozko jezero za jezom, precej hitreje, kot so predvidevale simulacije in tako je iz jezera pognalo 50 milijonov kubičnih metrov vode, val pa je segel celo do vasice Casso, ki sedi 200 metrov na polici nad Vajontsko dolino.

Tudi Cassu, ki leži več kot 200 metrov nad jezom, voda ni prizanesla.

250-metrov visok cunami, najvišji zabeležen v zgodovini, je švignil čez Vajontski jez v dolino Piave pod njim in se razlil po Longaroneju, Piragu, Rivalti in Villanovi. Umrlo je 1910 ljudi v dolini in še 60 tistih, ki so dogajanje spremljali na jezu. Kjer je val pristal v dolini, je nastal 60 metrov globok krater, val pa je poškodoval tudi vasi v dolini Vajonta. V tragediji je izginiolo 350 celih družin. Voda je uničila vrhnjo, meter visoko nadgradnjo jezu, ostali del jezu pa ni bil poškodovan. Sila, s katero je voda pritisnila ob jez, je bila 35 kiloton, več kot dvakratna sila bombe v Hirošimi.

Prava razsežnost četrt milijarde kubikov zemlje se vidi šele s pobočja na drugi strani, jez je spodaj desno.

V Longaroneju so preživele le najvišje hiše in cerkveni zvonik, ki je danes eden od spomenikov - vse ostalo je odnesla voda. Ribiči ob reki Piave so še leta zatem vse do Benetk pobirali človeške ostanke te tragedije. Preživele so preselili v novo vas Vajont na drugi strani pogorja blizu Pordenoneja, v letih, ki so sledila pa so Longarone povsem obnovili in danes na prvi pogled z ničemer ne izkazuje preživete katastrofe.

Longarone je bil razen najvišje ležečih zgradb in cerkvenega zvonika izbrisan z obličja zemlje, večino žrtev pa je udar vode dobesedno raztrgal.

Jez, ki stoji še danes, je nemi spomenik človeški neumnosti obvladovati naravo. Za 10 evrov sta na voljo dva vodena ogleda dnevno, zloveščo tišino pa redno prekinjajo zvoki padajočega kamenja. Energija na tem kraju je za tiste, ki so za to dovzetni, zares temna. In pogled na 487 zastavic z imeni otrok, mlajših od 15 let, ki so tam izgubili življenje, nekateri med njimi še novorojenčki brez imena, pretrese vsakogar.

Pogled na skoraj 500 zastavic z imeni otrok, bratcev, sestric in novorojenčkov brez imen, stisne pri srcu.

O odgovornosti so se med sabo prerekali številni politiki, priložnost so dobili odvetniki, ki so branili stran odgovornih in zagovarjali odškodnine z druge strani. Nazadnje sta samo dva od odgovornih dobila 2-letno zaporno kazen.

O točnem razlogu, zakaj se je vse skupaj zrušilo v bazen, govori dokumentarec Sekunde do katastrofe in sicer peti del tretje sezone, ki so ga prikazali na NGC. Na kratko, celotna brežina je slonela na nestabilni plasti nepropustne gline, pod katero je bila še plast deževnice, ki je privzdignila pobočje, že prej pa je v kanjonu reka Vajont dodobra izpodjedla bregove.

Jez Vajont deluje kot pošast, ki zre izza skal, občutek, če zgodbo poznate pred obiskom, res ni prijeten, še manj ob obisku na samem kraju.

Vajont je še danes drugi najvišji jez v Evropi, 1989 da je z 285 metri prehitel švicarski Grande Dixence, s svojo nemo prisotnostjo, ko kuka izza soteske nad Longaronejem, pa spomni na človeško malomarnost in neumnost. 

Samo dobrih 21 let pozneje, 19. julija 1985, se je zgodba ponovila. Tragedija v Stavi, 50 kilometrov zahodno od Vajonta, ko sta se podrla dva jeza za separacijo rude, je zahtevala 286 človeških življenj!

Za dodajanje komentarjev morate biti prijavljeni.
aichi
Tuhtam, da je celo pri nas ena taka lokacija, kjer obstaja možnost, sicer zelo majhna, nečesa takega. Ve kdo?
12.2.2018 21:41:35
skrivo
V SLO ne bi vedel če obstaja kaj tako gromozanskega, je pa zanimiv in nevaren jez v Austriji, ki ogroža Muto. Mogoče se ob priložnosti zapeljete še tam...
12.2.2018 23:42:45
aichi
O tem sem govoril, je pa res, da niti ne ogroža Mute direktno, sploh pa je naklon manjši in dolina precej širša... Se pa spomnim konec 80ih, ko so Avstrijci začeli graditi jez, kolk je blo govora o tem, mislim, da so v jezu senzorji, povezani s sirenami na muti... Drugače pa sem jaz doma iz tistih koncev in kar nekaj avtov smo že slikali gor na jezu
13.2.2018 7:20:37
aichi
To je to...

13.2.2018 7:40:18
alfafil
Vem za ta kraj, tam gremo mimo z motorji, cesta za užitek, pa tudi skopaš se lahko.
13.2.2018 10:06:45
spartan
Dober članek
13.2.2018 10:15:12
marcipan
Super članek. Nisem poznal tega. Sem pa mislil, da je bil največji cunami na Norveškem, ko je v nek fjord zdrsnilo ogromno ledu.
13.2.2018 12:29:32
2fast4y
Zelo poučen in odlicno napisan članek.
14.2.2018 8:23:03

O Avtomaniji

Kontakt z nami

Podportali

© Copyright 2017 Avtomanija