Na naši spletni strani Avtomanija.com uporabljamo piškotke, s katerimi izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo in vam zagotavljamo ustrezne vsebine in oglaševanje. Z nadaljno uporabo naše spletne strani se s tem strinjate.

Nadaljuj...
Zgodovina   |   I-400 Sen Toku
Potopljena letalonosilka
Sprehod po zgodovini izbrska številna čudaška orožja, vsaka vojska pa je iskala čudežno orožje, ki bi usodno premagalo nasprotnika in druga svetovna vojna ni bila izjema.
Artur Švarc
16. marec 2018 | 23:08:10

Nacistična Nemčija pod Adolfom Hitlerjem je bila, kar se tiče sredstev za uničevanje, tehnična velesila, orožja pa so po svoji domiselnosti prehitevala ostali svet po levi in po desni. Samo čudaškim političnim odločitvam diktatorja z brčicami se gre zahvaliti, da se druga svetovna vojna ni končala drugače ali se vsaj zavlekla v petdeseta leta prejšnjega stoletja.

Najbolj napredno orožje Wermachta so bile balistične rakete, najprej V1 kot vodeni izstrelek, s katerim so Nemci obstreljevali mesta na Otoku in zahodno obalo Evrope, potem ko so se nanjo poleti 1944 izkrcali zavezniki.

Na drugi strani Atlantika so v Los Alamosu Američani razvijali svoje superorožje, ki je na koncu tudi končalo največjo morijo v zgodovini človeštva. Atomska bomba je poleti 1945, potem ko je zradirala Hirošimo in Nagasaki, cesarstvo sonca prepričala, da je vojna dokončno izgubljena. Če se vojna v Evropi ne bi končala že konec aprila 1945, bi atomsko gobo najprej videli Berlinčani in ne prebivalci Hirošime, a že sam obstoj novega orožja je v letih, ki so sledila, dramatično spremenil svet, v katerem živimo. Tudi nemško superorožje, raketa V2, je začrtala pot človeka v vesolje, medtem ko se o japonskem superorožju do konca vojne praktično ni veliko vedelo.

V začetku 1945 so Japonci z letali s podmornic I-400 in I-401 želeli uničiti Gatunske zapornice Panamskega prekopa

Ekspanzija japonskega cesarstva na Pacifiku konec tridesetih let prejšnjega stoletja je bila logična nuja stomilijonskega ljudstva na majhnem otočju brez surovin. Pri tem pa japonski imperialisti niso izbirali metod, japonska vojska pa je slovela kot najbolj kruta. Ko je decembra  1941 japonska mornarica napadla Pearl Harbor in s tem zbudila spečega tigra, se je kolesje vojne vihre začelo vrteti proti njim. Tudi poveljnik japonske mornarice, admiral Jamamoto je vedel, da je bil napad na havajsko pristanišče, s katerim so mislili zadati usodni udarec ameriški mornarici na Pacifiku, velika napaka. Ne samo, da niso uničili niti ene ameriške letalonosilke, v vojno so potegnili največjo industrijo na svetu. Japonci so začeli mrzlično iskati orožje, s katerim bi nasprotnika tako demoralizirali, da bi izgubil vso voljo do vojskovanja.

Že v tednih, ki so sledili, so Japonci s podmornice pred obalo kalifornijske Santa Barbare obstreljevali tamkajšnjo rafinerijo, večje škode pa niso povzročili. Z eno od podmornic so pripluli tudi pred obale Oregona, z nje raztovorili vodno letalo, ki je poletelo nad oregonske gozdove z zažigalnimi bombami, ki pa prav tako niso povzročile večje škode.

Aichi M6A Seiran je bil »zložljivo letalo«, naredili pa so jih 18 primerkov.

Japonci so sicer imeli nekaj domislic, kako ustrahovati ameriška mesta, še najbolj uspešni so bili vodikovi baloni z bombo, ki so jih višinski vetrovi nosili preko Pacifika nad ZDA. Ob dejstvu, da je 1600 nemških bombnikov leta 1940 več kot 2 meseca bombardiralo London, pa se Angleži niso vdali, je dalo japonskim generalom zamisel, da si bo treba izmisliti nekaj bolj uničujočega kot navadne bombe. V skladu z njihovo »doktrino« so si zamislili napad na ZDA z bombami z biološkim orožjem, ki so ga testirali na okupiranih kitajskih ozemljih in pri tem ubili več sto tisoč nedolžnih Kitajcev.

A sredi leta 1942 so Japonci že izgubljali svojo moč na Tihem oceanu in priti do ameriških obal s podmornico, ki bi raztovorila letalo, kaj šele z bojnimi ladjami, je postala misija nemogoče. Jamamotova zamisel je bila ustvariti letalonosilko, ki bi lahko napadla ameriška mesta, tudi New York in Washington in bi se do obal ZDA prikradla neopazno, pod vodo. Ideja izdelati podmornico, s katere bi vzletala letala, ni bila nova, saj so se z njo že desetletja prej poigravale malodane vse svetovne mornarice, le Japonci pa so princip pripeljali do praktične stopnje. Tako je Jamamoto prepričal svoje nadrejene, da so pomladi 1942 podprli načrt izdelave 18 superpodmornic razreda I-400 Sen Toku. Z dolžino 122 metrov je bila I-400 daleč največja podmornica druge svetovne vojne in je bila od povprečne podmornice tistega časa kar trikrat večja. Imela je 6500 ton izpodriva, trup pa je bil zaradi stabilnosti v prerezu oblikovan kot osmica, podobno, kot če bi skupaj zvarili dve običajni podmornici. Osnovno orožje so predstavljale 4 strojnice in top na krovu in osem torpednih cevi za klasično podmorniško bojevanje. Poganjali so jo štirje dizelski motorji s skupno močjo 5,7 megavata, dosegla pa je 35 km/h na površju in 12 km/h pod vodo. A bolj kot ves našteti arzenal je bila I-400 podmornica, ki je v hangarju na krovu skrivala tri letala vrste Aichi M6A Seiran. To letalo, razvito posebej za I-400, so Japonci uspešno skrili pred zavezniškimi vohuni, zmoglo pa je ponesti 800-kilogramsko bombo 1000 kilometrov daleč s hitrostjo 474 kilometrov na uro.

Kako spraviti letalo v hangar s premerom 3 metre, so si belili glavo japonski inženirji. Uspeli so tako, da so zložili krila ob bok, prav tako pa so bile preklopne tudi repne površine. Letalo so iz hangarja potisnili na katapult na krovu in nanj iz posebnih stranskih skladišč pritrdili še plovce. Med pripravo na let so v motor iz posebnih grelnikov v trupu podmornice prečrpali tudi ogreto olje, da bi s tem zmanjšali čas ogrevanja motorjev pred poletom. Posadka je lahko izstrelila letala v samo 45 minutah, po vrnitvi z naloge pa so letala pristala ob boku podmornice, ki jih je nato z dvigalom vrnila na krov in v hangar. Vse to je bila zgolj teorija, s katero bi se podmornica prikradla do tarče, v nekaj minutah neopaženo lansirala letala in se takoj spet potopila. Ko so aprila 1943 Američani sestrelili štabno letalo z admiralom Jamamotom, je program I-400 zašel v slepo ulico, naročilo pa se je zmanjšalo na samo 5 primerkov, od tega pa so do konca vojne končali le I-400, I-401 in I-402.

120-metrski trup je imel dvojno širino, da je lahko nosil hangar s tremi letali.

Ko se je vojna sreča za deželo vzhajajočega sonca dokončno obrnila, je postalo tudi jasno, da I-400 ne bo nikoli orožje, ki bi odločilo vojno. V začetku leta 1945 sta bili operativni samo dve podmornici in japonski štab jih je nameraval uporabiti za uničenje panamskega prekopa, s čemer bi močno oslabili ameriško pomorsko logistiko. Načrt napada je vseboval plutje čez Indijski ocean mimo Južne Afrike do Paname, kjer se bi šest kamikaze letal, natovorjenih z bombami, zaletelo v Gatunske zapornice. Še preden so Japonci lahko izpeljali napad, so se Američani že nevarno približali Japonski, zato so za cilj izbrali ameriško bazo na atolu Ulithi, kjer se je zbirala invazijska vojska za napad na Japonsko. Cilj – samomorilski napad z letali na ameriške letalonosilke. I-400 in I-401 sta izpluli iz Ominata na otoku Honšu 23. julija, dan pred tem pa so Japonci v vnemi uspeti z nalogo letala na krovu pobarvali v ameriške barve in oznake in s tem grobo kršili vsa pravila vojskovanja.

Za napad na Ulithi so Japonci prebarvali letala v ameriške barve, kar je bilo grobo kršenje vojnega prava.

Na poti proti Ulithiju pa je Japonsko superorožje doletela vest, da so Američani že uporabili svoje superorožje na Hirošimi in Nagasakiju. Vojne je bilo konec in podmornici sta 18. avgusta dobili ukaz, da se vrneta domov, štiri dni pozneje pa je prišel ukaz, da I-400 in I-401 uničita svoje orožje. Izstrelili so torpeda, brez da bi jih prej aktivirali, letala pa so lansirali s katapulta brez razprtih kril. Med vožnjo proti Japonski so obe podmornici prestregle ameriške ladje in po napornih pogajanjih, ko so člani japonske posadke grozili s harakirijem in potopitvijo podmornic, je Američanom vendarle uspelo zasesti veliki podmornici. Jeseni 1945 so Američani I-400 in I-401 odpeljali na Havaje za nadaljnje preučevanje, ves čas pa so se otepali zahtev sovjetske strani, da bi dostop do japonskega superorožja dobili tudi sovjetski inženirji. Potem ko so poleti 1946 Sovjeti spet zahtevali vpogled v megapodmornico, so Američani obe podmornici torpedirali in potopili v havajsko morje.

Pred koncem vojne je bila končana tudi I-402, ki pa so jo že med gradnjo predelali v podmorniški tanker, s katerim bi Japonci lahko »tihotapili« prepotrebno nafto iz indonezijskih vrtin mimo ameriške mornarice na domače otočje, vendar je v ta namen niso več utegnili uporabiti.

I-401 so potapljači odkrili pred osmimi leti v globinah pred Havaji.

Ali bi japonska podmornica I-400, ki je bila vse do prihoda atomskih podmornic sredi šestdesetih let največja podmornica, seveda ni vprašanje. Tudi ideja napada z biološkim orožjem je naletela na ostra nasprotovanja med japonskimi generali. Napad na strateške cilje kot je panamski kanal pa ni bil nikoli izveden. Vseeno pa so bile mega podmornice japonske cesarske mornarice tehnični dosežek svojega časa, še bolj presenetljivo pa je bilo to, da se Američanom do predaje obeh podmornic konec avgusta 1945 o japonskih načrtih ni niti sanjalo.

Za dodajanje komentarjev morate biti prijavljeni.
Fero
Sedaj mi je pa jasno od kje izhaja nadimek Aichi. :-)
18.3.2018 11:58:14

O Avtomaniji

Kontakt z nami

Podportali

© Copyright 2017 Avtomanija