Na naši spletni strani Avtomanija.com uporabljamo piškotke, s katerimi izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo in vam zagotavljamo ustrezne vsebine in oglaševanje. Z nadaljno uporabo naše spletne strani se s tem strinjate.

Nadaljuj...
Zgodovina   |   50 let Opla GT
Postal je nesmrten po samo petih letih proizvodnje
Samo leteti je lepše. Štiri besede so dovolj, da se zbudi strast in oživijo sanje. Tako kot slogan oglasa je tudi avto postal legenda: športni avto Opel GT je prvič zapeljal s proizvodne linije pred 50 leti. Še danes velja za sanjski avto in mejnik v zgodovini avtomobilizma.
Uredništvo
15. april 2018 | 11:29:24

Če smo natančni, se je kariera Opla GT začela že pred 53 leti – z velikim presenečenjem na mednarodnem avtomobilskem salonu IAA 1965 v Frankfurtu, kjer je Opel predstavil dvosedežni športni avto. Z aerodinamično karoserijo, nizkim nosom s pomičnimi žarometi, zaobljenimi blatniki in ostrim zadnjim delom je predstavljal nekaj povsem novega v paleti evropskega proizvajalca avtomobilov. Zaobljena oblika zunanjosti je kmalu dobila vzdevek ‘steklenička kokakole’. Prvotno so pri Oplu model ‘Experimental GT’ – prvi konceptni avto nemškega proizvajalca – opisali kot športno študijo. Oblikoval ga je Erhard Schnell z ekipo v povsem novem ‘Oblikovalskem studiu’ v Rüsselsheimu – to je bil prvi dizajnerski center evropskega proizvajalca avtov. 

Kot eden začetnih primerov francosko-nemškega sodelovanja je prvi Opel GT s proizvodne linije zapeljal leta 1968. Ker sta se izkazala pri prejšnjih projektih, so izdelavo v stiskalnici, varjenje, lakiranje in vgradnjo notranjih delov GT-ja zaupali francoskima podjetjema za izdelavo karoserij Chausson in Brissoneau & Lotz. Nato so avto poslali v Nemčijo, kjer so poskrbeli za končno sestavo podvozja in pogonskega sklopa.

Kupci GT-ja so lahko izbirali med dvema štirivaljnima motorjema: prvi s prostornino 1,1 litra in 60 KM je bil prej na voljo s Kadettom, drugi, 1,9-litrski z 90 KM je poganjal Rekorda. GT 1900 je bil izjemno priljubljen že ob samem začetku prodaje. Največja hitrost 185 km/h in pospešek iz mirovanja do 100 km/h v 11,5 sekunde sta bila točno to, kar so si želeli kupci. Za prenos pogona na zadnji kolesi je skrbel štiristopenjski ročni menjalnik. Le redki evropski kupci so izbrali tristopenjski avtomatski menjalnik, ki je bil na voljo za doplačilo, ta možnost pa je bila izjemno priljubljena na drugi strani Atlantika.

Karoserija proizvodnega GT-ja se je precej razlikovala od izvirnika in je navdušila s še bolj športnim videzom. Prednji del je bil večji, prednji previs krajši. Mišičaste izbokline sistema za dovod zraka so omogočile nižji pokrov motornega prostora, kvadratne žaromete koncepta Experimental GT so nadomestile zapeljive ‘oči’, ki so športnemu kupeju zagotovile nezamenljivo prepoznavnost in čustven obraz. Športne in obenem elegantne poteze so zmanjšale zračni upor, zadnji del pa je poskrbel za zadosten potisk ob podlago in stabilnost, da avto pri veliki hitrosti na ‘autobahnu’ ne bi v skladu z reklamnim sloganom dobesedno poletel v zrak. So pa pri razvoju inženirji naleteli na nepričakovano težavo: v objavi za medije so septembra 1968 zapisali, da je bilo testne vožnje s prototipi GT-ja nemogoče skriti pred novinarji, saj je seksi oblika “onemogočila vsako kamuflažo”. 

Tako kot oblika zunanjosti je tudi GT-jeva notranjost – s školjkastimi sedeži, trikrakim volanom in okroglimi instrumenti – odražala posebno prefinjenost, ki navdušuje še danes. A kljub nagovarjanju čustev so oblikovalci GT-ja veliko pozornosti namenili varnosti, saj so svojo stvaritev opremili s tritočkovnimi varnostnimi pasovi, integrirano zaščito za primer prevračanja, zaščito za primer bočnega trčenja in varnostnim volanskim drogom.

Z nizkim težiščem, stabilno karoserijo in dinamičnim podvozjem je bil GT idealen za avtomobilske dirke. Tako so v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja GT-ji, ki so jih dodatno vzeli v roke v italijanskem podjetju Conrero, osvojili kar nekaj zmag na dirkah na dolge proge. Leta 1971 je dr. Georg von Opel, vnuk ustanovitelja podjetja, GT-ja predelal v električni avto, ki je dosegel največjo hitrost približno 189 km/h in je postavil nekaj svetovnih rekordov. Junija 1972 so pri Oplu izdelali GT-ja z dizelskim motorjem (znan je bil tudi po vzdevku ‘pilica za nohte’), ki je na krožni progi za hitro vožnjo testnega poligona v Dudenhofnu postavil dva svetovna in 18 mednarodnih rekordov. Izmerjena največja hitrost pri ‘letečem štartu’ je na razdalji 1000 metrov dosegla kar 197 km/h in je bila prava senzacija za dizelske avte tistega časa. Dizajner GT-ja Schnell se spominja, kako je dizelski GT dobil še nižjo obliko: “Imeli smo res omejen proračun. Vzeli smo avto, ki naj bi postal kabriolet, in mu preprosto odrezali vetrobransko steklo!”

Leta 1969 je vse kazalo, da se bodo uresničile sanje ljubiteljev avtov ‘zgoraj brez’, saj je Opel na salonu IAA razstavil kabriolet Aero GT z električno zložljivim zadnjim oknom in snemljivo streho. Žal je avto ostal samo v konceptni fazi.

‘Običajni’ GT je navduševal kupce vse do konca proizvodnje leta 1973. Zaradi zmogljivosti, edinstvene oblike in dostopne cene je priljubljenost GT-ja presegla vsa pričakovanja. V samo petih letih so izdelali 103.463 vozil. Oplov radikalni športni avto ni bil priljubljen samo v Evropi, navduševal je tudi v Severni Ameriki in še danes ima veliko občudovalcev na obeh straneh Atlantika.

Za dodajanje komentarjev morate biti prijavljeni.
jjs
Morda bi mi lahko namenili še pokrov prtljažnika, da ne bi bilo treba torb zlagati vanj skozi kabino (in po isti poti iskati rezervno kolo, ko je bila sila). Drtugače pa izjemno lepo proporcionirana oblika, ki ji Kadettov motor morda ni najbolje pristajal. S proizvodnjo bi tudi po 1973 čisto lahko nadaljevali, če jim ne bi potekla pogodba s Francozi, ki je zaradi prevzema in notranjih kregarij ni uspelo podaljšati.
15.4.2018 13:50:12

O Avtomaniji

Kontakt z nami

Podportali

© Copyright 2017 Avtomanija