Na naši spletni strani Avtomanija.com uporabljamo piškotke, s katerimi izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo in vam zagotavljamo ustrezne vsebine in oglaševanje. Z nadaljno uporabo naše spletne strani se s tem strinjate.

Nadaljuj...
Znamka, ki so jo glodali več kot pol stoletja
Zgodovina   |   Na današnji dan
Znamka, ki so jo glodali več kot pol stoletja
Na današnji dan pred 86 leti je bilo v Nanterru v Franciji ustanovljeno podjetje La Societe Industrielle de Mechanique et de Carrosserie Automobile.
Artur Švarc
3. november 2020 | 7:00:00

Če ste si pri tem zlomili jezik, je dovolj, da pogledate začetnice besed. Tovarno je ustanovil Fiat, da bi v Franciji sami izdelovali njihove licenčne modele. Na čelu podviga je stal Henri Pigozzi, ki je kot avtomobilski trgovec sodeloval s Fiatom in bil od 1924 tudi generalni zastopnik Fiata v Franciji, dve leti za tem pa jebil ustanovljen SAFAF, ki je od 1928 do 1934 sestavil več kot 30 tisoč Fiatov.

Če pogledamo še enkrat ime iz uvoda, je že jasno, da gre za Simco. SIMCA je začela z delom 1935, ko je Fiat kupil nekdanjo Donnetovo tovarno v mestu Nanterre.

Prva modela, ki so ju izdelovali, sta bila Fiat 508 Balillas in Fiat 518 Arditas, označena kot Simca-Fiat 6VC in 11CV. Sledila je Simca Cinq ali 5CV, v originalu Fiat Topolino. 8CV kot različica Fiata 508C-1100 je od 1937 skupaj s 5VC tvoril celotno Simcino paleto. Znamka je 1938 iz imena črtala Fiat in ostala je še Simca. Za razliko od ostalih francoskih tovarn, je Simca drugo svetovno vojno preživela skoraj brez praske, razlog je seveda v tesni navezavi Pigozzija z družino Agnelli in njihovim vplivom pri Mussoliniju, ki je zastavil besedo pri Nemcih. Tako je Simca med vojno še naprej, sicer v malih količinah, nemoteno izdelovala svoje avtomobile.

Ko je bil Nanterre 1944 osvobojen, je bratska naveza z Italijo hitro postala sporna, a vseeno se je Simca rešila, ko je tovarna dobila posel servisiranja Jeepovih motorjev za ameriško vojsko.

3. januarja 1946 je francoska vlada objavila pet letni plan za avtomobilsko industrijo. Simca naj bi se združila s še nekaterimi znamkami kot Delahaye-Delage, Bernard, Laffly in Unic v Generale Francaise Automobile ali GFA. S škiljenjem čez Ren, kaj dela VW, so odločili, da morajo izdelovati dvovratno različico AFG, malega družinskega avtombila, ki ga je zasnoval vplivni inženir Jean Albert Gregoire. Ta se je Simci pridružil že nekaj tednov po koncu vojne kot tehnični direktor.

Leva francoska vlada je imela resen namen nacionalizirati francoske tovarne, Renault je šel v državne roke, kjer je še danes že v začetku 1945, Simcin dolgoletni direktor Henri Pigozzi pa je uporabil vse svoj vpliv, da bi obdržal svoj položaj v podjetju, glavna zahvala pa je šla Gregoireu in njegovim vezam, ta pa bi v zameno lahko izpeljal svojo idejo izdelavo dvovratnega AFG.

Potem pa je prišlo do trenja, saj je prototip štirivratnega AFG, Panhard Dyna X, ki ga je zrisal Gregoire, izgledal grozno. Namesto tega je Pigozzi inženirjem naročil, da pripravijo svoje ideje in na koncu je bil avto zelo podoben Peugeotu 203. Prototipe so testirali po francoskih cestah in v okolici Torina (Simca je bila še vedo v Fiatovi lasti) in do septembra 1946 je bil avto pripravljen na proizvodnjo. Pigozzi pa je bil še vedno previden, francoski trg se še ni pobral in avto s sprednjim pogonom je bil glede na izkušnje Citroenovega TA, ki je potopil tovarno, precejšnje tveganje. Z odlašanjem projekta se je pokazalo, da je moment za mikro avtomobile že minil, Gregoire pa je odstopil in zapustil Simco. Na pariški avtosalon pa so pri Simci pripeljali predvojna modela, ki sta zdaj nosila oznamo Simca 5 in Simca 8. Simca 5 je potem 1948 postala izboljšana različica Simca 6, ki je pri lansiranju prehitela celo svoj Fiatov original. Francosko gospodarstvo je počasi okrevalo in Simca je izvozila 70 % vseh vozil, še vedno pa je zaostajala za Citroenom (92 %), Renaultom (90 %), Peugeotom (87 %) in francoskim Fordom (83 %).

Težava za Simco je bila, da je bila vezana na svojega italijanskega lastnika in ni mogla tekmovati s Fiatovimi izdelki.

1951 je nastala prva Simca, Aronde, ki v osnovi ni bila Fiat. S 1200-kubičnim motorjem so letno izdelali 100 tisoč primerkov. Simca je potem prevzela tovornjakarja Unic, 1956 Saurer in dve leti pred tem Fordovo tovarno v Poissyju. Velika tovarna je omogočila konsolidacijo proizvodnje in 1961 so originalno v Nanterru prodali Citroenu. 1959 sta obe tovarni skupaj izdelali že 225 tisoč vozil, kar je Simco uvrščalo na drugo mesto takoj za Renaultom. S prevzemom Forda so v svojo paleto dodali še mogočnega Forda Vedette z V8 motorjem in nenazadnje, 1958 je Simca kupila tudi Talbot-Lago.

Ob nakupu francoskega Forda 1954 je ameriški Ford dobil 15 % Simce, ki ga je štiri leta pozneje prodal Chryslerju, ki si je želel širitve v Evropo. Večinski lastnik je bil takrat še vedno Fiat. Na trg sta prišli legendarni SImca 1000 in 1300 (1961 in 1963), Chrysler pa je 1963 od Fiata kupil večinski delež in postal 64-odstotni lastnik, delež je potem zrasel na 77 %, Fiat pa je še 1971 imel 19 % delež, čeprav pri Simci ni več aktivno sodeloval. 1964 je Chrysler pripojil še britanski Rootes, ki je s Simco tvoril njihovo evropsko osnovo. Od 1967 so imele vse Simce Chryslerjev pentastar logotip z napisom Simca. Američani so svoj pohod na Simco dokončali tako, da so 1. julija 1970 tovarno preimenovali v Chrysler Francija.

V sedemdesetih je Simca imela še nekaj uspešnic, 1307 in Horizon, oba sta bila Evropski avto leta, prisilna Chryslerjeva združitev Simce in Rootesa je prinesla popolno ekonomsko neravnovesje in 1977 je evropski Chrysler propadel, ostanke pa je 1978 kupil PSA. Modela 1307 in Horizon so dali pod Talbotovo znamko, ki je tudi izvenela skozi osemdeseta. Peugeot je v Simcine in Rootesove  tovarne preselil svojo proizvodnjo, ime pa je ostalo le še na nekaterih komercialnih vozilih.

Ko je Peugeot ugasnil znamko Talbot, je model Arizona, ki so ga pripravljali pri Simci, postal Peugeot 309. Do oktobra 1991 so uporabljali SImcine motorje, čez leto in pol je ugasnil tudi 309.

Med najbolj slavnimi modeli tako najdemo Simco 1000, 1100, pa dirkaškega Gordinija 15, med legende sodijo tudi pri Matri zasnovani Bagheera in Rancho in nenazadnje 1307 in limuzinska Solara in seveda Horizon.

Podobno kot v konsolidaciji britanske avtomobilske industrije in zatonu v začetku tega stoletja, se je tudi v Franciji dogajalo prevzemanje in izginjanje mnogih znamk, ki se jih danes spominjamo le še po imenu. Simca ni bila neznanka na naših cestah, prevzemi za prevzemom pa so Fiatovego podjetje v malo manj kot 60 letih iz nekdanjega velikana poslali na smetišče zgodovine. In čez nekaj mesecev bosta tako ustanovitelj kot grobar Simce postala eno novo veliko podjetje - Stellantis.

Za dodajanje komentarjev morate biti prijavljeni.
spartan
Sem videl teh nekaj Bagheer v oglasniku (oldtimerji), ampak priznam je je strah tega...kako je z rezervnimi delami in to.
3.11.2020 14:58:16
alfafil
Spomnim se Simc, predvsem od 70-tih let naprej.
3.11.2020 18:21:24
7even77
Moja mama je bila v 70-ih zaposlena v upravi podjetja Industrijaimport, ki je takrat v Ljubljani, na Gosposvetski, tržilo Simce (in pozneje Talbote), seveda modela 1307 in sploh Horizon, za področje celotne nekdanje skupne države. Seveda se teh vozil zelo dobro spomnim, dasiravno nismo imeli doma nobenega v lasti. So se kar zelo dobro prodajali, kot vem, le na servis se je bilo potrebno zapeljazti v avstrijski Celovec.
6.11.2020 6:42:17

O Avtomaniji

Kontakt z nami

Podportali

© Copyright 1999-2019 Avtomanija