Na naši spletni strani Avtomanija.com uporabljamo piškotke, s katerimi izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo in vam zagotavljamo ustrezne vsebine in oglaševanje. Z nadaljno uporabo naše spletne strani se s tem strinjate.

Nadaljuj...
Zanimivosti   |   Zgodbe ljudi
Hitrost, to je on – Luc Alphand
Možakar je pri 52 letih tako zelo fit, da se je po nekajletni odsotnosti vrnil med aktivne dirkače in potihem znova sanja o nastopu na najtežji vzdržljivostni dirki.
Peter Pirkovič Peter Pirkovič in Akrapovič
28. avgust 2018 | 8:53:36

Pred kratkim je obiskal sedež podjetja Akrapovič, da bi se osebno seznanil s produktom, ki je vgrajen v njegov trenutni dirkalnik (Mini JCW Buggy) in z nami delil številne zanimive zgodbe, ki jih je nanizal v svoji karieri. Med drugim tudi o tem, kako so ga nekateri znani slovenski športniki učili pristnih kletvic.

 

Luc Alphand je bil od vedno zaljubljen v hitrost. Da bi občutil slast adrenalina je leta 1984 najprej stopil na smuči in sredi devetdesetih kraljeval v smuku (trikrat zapored je bil najboljši smukač), a z zlatimi črkami se v njegovo kariero zapiše leto 1997, ko osvoji veliki kristalni globus. In kot vsi pravi šampioni, na vrhuncu slave, zapusti belo karavano. Kot sam pove je bila ta odločitev samo njegova. Čeprav je imel kar nekaj težav s poškodbami, se je pravzaprav najbolj bal, da bo moral smukaško kariero končati zaradi poškodbe. A v letih 1995, 1996 in 1997 je sreča na njegovi strani, zmaguje kot po tekočem traku in se pri 32 letih upokoji, kot edini, ki je prvenstvo osvojil s točkami v samo dveh disciplinah. Pravi, da je bil takrat fizično in psihično izjemno dobro pripravljen, da bi lahko nadaljeval še leto ali dve, a je sam pri sebi sprejel odločitev, da je bolje odnehati, ko je dvignil kristalni globus.

A že leto pred smučarsko upokojitvijo se preskusi na nekaj dirkah, tudi v Porsche Cup, kasneje, ko oddela vse sponzorske obveznosti z naslova smučarije, je že vedel, da bo gradil novo kariero v avtomobilizmu. Hitrost mu nikoli ni bila tuja, a za volanom se je srečaval z novo nalogo. Pravi, da ni nič bolj enostavnega kot pohoditi stopalko za plin, zato je moral veliko naporov usmeriti v piljenje tehnike, kako najbolj idealno odpeljati zavoj. To je bil velik izziv. Prizna, da je v tistem času kakopak vnovčil svoje ime, ki si ga je takrat ustvaril v smučarski karavani, a je hkrati vedel, da bo njegova nova kariera precej odvisna od rezultatov. 

Preskusil se je na dirkah v Le Mansu z različnimi znamkami dirkalnikov, nastopal v prvenstvih Fia GT in Lamborghini Supertrophy, trikrat je imel priložnost preskusiti F1 dirkalnik, (Imoli, Monzi in Nurburgringu, kjer je preskusil tudi takratni Schumacherjev dirkalnik), kar je bila izjemno doživetje, a je hkrati je mnenja, da ta ni tako zanimiva kot je na primer WRC ali WRX. Najbolje se je v celotni karieri znašel prav na vzdržljivostnih dirkah, kot je Dakar, saj pri teh tekmovanjih odkriješ povsem novo dimenzijo dirkanja. Po klavrnih začetkih dirk Dakar (tega se je udeležil enajstkrat), kjer se je moral najprej privajati na dejstvo, da mora ubogati napotke sovoznika, je leta 2006 vendarle osvojil vrhunec dirkaške kariere kot zmagovalec te izjemno težke dirke (z Mitsubishijevim dirkalnikom) in tri leta kasneje, po padcu z dirkalnim motociklom, prenehal z aktivnim tekmovanjem. Bolečine v hrbtu in vratu so bile prehude, da bi ponovno sedel  za volan s čelado na glavi. 

Ko ga povprašamo, kakšna je razlika med smukom in dirkanjem na stezi, pravi, da je pravzaprav ni. V vsakem primeru gre za močno dozo adrenalina in čeprav je sam nekakšen odvisnik od hitrosti, ni mazohist, in da gre pri tem za neke vrste užitek, ko se bojuješ na eni strani s čustvi, na drugi pa strahom. Vse skupaj je stvar koncentracije in preciznosti, kjer seveda ni pametno preceniti zmožnosti samega sebe.

 

Kot oče treh otrok, ki so zdaj vsi aktivni v smučarskem svetu (še posebej  izpostavlja hčer Estelle), se je vmesnem času posvečal drugačnim aktivnostim. Preskusil se je v komentatorstvu oziroma novinarskemu delu v okviru smučanja za več televizijskih hiš, z ženo pa sta na domačem terenu vodila hotelirske in trgovinske posle, čeprav sta to kasneje vse skupaj prodala. A bistveno v tem času je bilo, da je v celoti saniral poškodbo in po dolgem času znova začutil vonj po adrenalinu. Lani se pridruži ekipi X-Raid in z Minijevim buggyjem, za katerega so izpušni sistem razvijali pri Akrapoviču, na rallyju Abu Dhabi Desert Challenge na dveh hitrostnih preskušnjah postavi najhitrejši čas. To je bil dober znak, da je z njegovim hrbtom in vratom vse v najlepšem redu in da je pri 52 letih telesno in psihično v odličnem stanju, da se bo udeležil še kar nekaj dirk. Ni pa še povsem odpisal ideje, da bi se morda prav z Minijem, znova podal na slovito dirko Dakar.

Čeprav je rojen v francoskem Briançonu (Serre-Chevalier), nam zaupa, da se je pred dobrim letom iz Francije preselil v Andoro in da je tam našel mir pred medijskim izpostavljanjem  in hkrati raj na zemlji, saj mu lokacija kot taka ponuja odlično izhodišče za fizične aktivnosti. Tudi zato ima Alphand Slovenijo v zelo dobrem spominu, saj kot pravi, smo smučarska dežela in k nam je v času smučarije zelo rad zahajal. Pozna Kranjsko Goro, mariborsko Pohorje, spomni pa se tudi kako sta z Albertom Tombo nekoč smučala na Krvavcu. Seveda, si je v času smučarke karire nabral številne prijatelje, kot so Bojan Križaj, Jure Košir in Rober Žan, ki ga je naučil najbolj sočnih kletvic. Iz njegovih dirkaških časov Dakarja, pa je najbolj navezan na Mirana Stanovnika. Po dolgem času je spet obiskal naše kraje, na povabilo mojstrov iz Ivančne Gorice, ki so mu pokazali proces razvoja in izdelave izpuhov, tako za klasične in dirkalne avtomobile, nad čemer je bil precej navdušen. 

In kaj Luc Alphand vozi, ko ni na dirki? Kot pravi je zasebno precej skromen. V svojem voznem parku ima bencinsko gnano Fiat Pando in BMW-ja X4 z dizelskim motorjem. 

Za dodajanje komentarjev morate biti prijavljeni.

O Avtomaniji

Kontakt z nami

Podportali

© Copyright 2017 Avtomanija