Marsikdo med vami jo že pozna in mi smo se tja podali v julijskem brezhibnem dnevu s Citroenovim C3 Aircrossom. Na skrajnem zahodu Koroške v Avstriji (del Koroške je tudi v Sloveniji, mimogrede) na meji s Tirolsko in Solnograškim se pne najvišja avstrijska gora, Grossglockner ali Veliki Klek.

S 3798 metri je najvišji vršac naše severne sosede, a le 59. gora v Alpah po višini. Pod njo se razteza velikanska ledeniška planota z ledenikom Pasterze in tam mimo vodi Grossglockner Alpenhochstrasse, najbolj obiskan avstrijski prelaz. Za lep celodnevni izlet je potrebno spremljati vremensko napoved, saj je, ko se čez Visoke ture zavlečejo nizki oblaki, vse skupaj brez smisla. To smo občutili sami, ko smo se na pot iz sončne Ljubljane podali že dva tedna prej in na Karavankah naleteli na deževje in zato raje obiskali Spielberg. No, v drugo gre rado, pravijo.

Do ceste, ki meri slabih 50 kilometrov, lahko pridete s Koroške strani čez Sveto kri (Heiligenblutt) ali iz Salzburške strani čez Bruck. Iz Ljubljane pot vodi po avtocesti skozi karavanški tunel in mimo Beljaka do Špitala, kjer zavijete v Dravsko dolino vse do meje z Vzhodno  Tirolsko in Lienza.

Mi smo se na poti tja hitrih povezav izogibali in ob zaporah tunela pod Karavankami šli kar čez Korensko sedlo in po dolini reke Zilje proti Šmohorju, kjer je tudi slovenska narodnostna meja (o njej ste se učili v šoli, Devin, Čedad, tralala…), od tam pa v hribe do vrha, kjer smo pokukali tudi na Beluško jezero, avstrijski gorski Portorož, ki je lahko mala šola turizma za naše turistične delavce. A o tem kdaj drugič. Od tam sledi kratek spust v Dravsko dolino in pred Lienzem zavijemo strmo v breg, kjer se na drugi spustimo v gorsko dolinico in narodni park Veliki Klek do Winklerna. Tam ena cesta vodi proti Moelltalu in ledeniškemu smučišču Malnitz, druga pa proti Velikemu Kleku.

Široka dolina, izjemno urejena, zelena, s strmimi previsi, od koder padajo slapovi, človeku jemlje dah. Pri Sveti krvi (1311 m) se vse skupaj zoži in začenja se vzpon v breg. Cesta je urejena in široka kot bi šlo za običajno visoko pretočno magistralo v dolini in ne vzpon na 2500 metrov. Za vse ljubitelje estetike – izjemne panorame, razgledi in vse, kar sodi zraven ob obilici mest, od koder lahko slikate.

In potem se v ozadju počasi pokaže visok vrh, odet v belo – Veliki Klek. Taka turistična cesta ima seveda cestnino in ta je 37 evrov za avto, kar ni malo, imajo pa popuste, če se boste sem in tja vozili še nekaj dni. Par kilometrov ceste od Svet krvi naprej je majhen preval, kjer smo tudi naredili najlepše fotografije našega Citroenčka. Od tu se cesta rahlo spusti navzdol in je tudi edini malce slabši odsek – po 500 metrih pridemo do razcepa – če zavijete levo, pridete v slepo ulico in razgledne točke Višavje cesarja Franca Jožefa, ki je najbližji pogled na Klek in ledenik Pasterze in od tu gre tudi velik del planinskih poti na vrh te gore.

Naš sopotnik je bil C3 Aircross z 1,2-litrskim trivaljnikom s 83 kW (110 KM) in ročnim šeststopenjskim menjalnikom. Kako zmogljiv je ta mali mlinček, se je pokazalo na poti po dolini navzgor. Prestavna razmerja so omogočala kar nekaj lenarjenja s prestavno ročico, če pa je bilo treba koga prehiteti, pa je teh 110 konjičev na papirju v praksi bilo precej »močnejših«, saj je motor presenetil, tako z odzivnostjo in tudi porabo. 4,15 metra v dolžino in enoprostorska zasnova omogočata veliko udobja v notranjosti, odlagalna mesta in druge malenkosti pa kažejo, da je uporabna vrednost prednostna vrlina. Nenazadnje od avta, ki ga uporabljaš tako vsak dan kot za tovrstne gorske izlete, dobiš širok spekter in pravzaprav si za tiste gorske ovinke težko predstavljam bolj smiseln avto. Visok, pregleden, dovolj zmogljiv in okreten. Nenazadnje pa imamo enega takega tudi v širši družini in pripravljamo zgodbo o njegovem vsakdanu.

Nas je bolj zanimala višinska točka in še nekaj kilometrov in serpentin dalje se pripeljemo naravnost pod vrh prelaza in do predora na 2504 metrih. Sam vrh, kamor se da od ploščadi priti peš, je še 72 metrov višje. Naj dodam, da je cesta sprejemljiva tudi za nas, ki smo bolj višinsko strahopetni oziroma se bojimo prepadov in z malce koncentracije se da peljati brez pretiranega stresa. Na lep julijski dan, kjer se je podilo nekaj oblakov po nebu, je bila temperatura na tej višini prijetnih 15 stopinj in še vedno primerna za poletno opravo. Seveda pa se ne želim znajti tu recimo sredi februarja, ko zapade nekaj metrov snega.

Po prehodu skozi tunel sledi spust kak kilometer, potem pa spet nekaj ovinkov pripelje do Fuscher Toerl z razgledno ploščadjo nad prepadom, na nasprotni strani pa je cela serija mogočnih tritisočakov s Klekom čisto v ozadju. Na koncu te točke (2428 m) je deželna meja med Koroško in Solnograškim. Od tam naprej vodi navzdol serpentinasta cesta vse do Brucka v dolini reke Solne. Malo pred tem sledi odcep na višinsko trdnjavo na Edelwissspitze (2571 m), od koder je nor razgled desetine kilometrov v vse smeri.

Na tem odseku navzdol proti dolini Solne nam je v spominu ostalo dvoje – ulov dveh maskiranih Volkswagnovih T7 in »lešniki«. Govorim seveda o kolesarjih. Spoštujem rekreativne norce, ki se s specialkami odpeljejo na 2500 metrov, ne razumem pa, da potem skušajo umreti s spustom tja preko 60 in še več kilometrov na uro do prvega ovinka, kjer se skoraj ustavijo. S tem, da te na poti navzdol prehitevajo kolesarji, se človek sprijazni, nehote pa pomisli ob njihovi drznosti, da mogoče katerega od njih še zdaj ni bilo domov na večerjo.

To je z besedami bolj kot ne vse. Na drugi strani pri Brucku je ledenik Kaprun in Zell am See, desno po dolini pa pot vodi ob reki Solni navzdol in pri Bischofshofnu, kjer na Novoletni turneji skačejo skakalci, se odpeljete na avtocesto nazaj po Turski avtocesti do Beljaka in seveda skozi oba turska tunela. Tu blizu so številna znana smučišča kot Flachau in Schladming, pa izvir reke Mure pri Šmihelu v Lungauu in seveda stara gorska cesta čez Katschberg, ampak ure gredo hitro in vsega v enem dnevu ne moreš videti.

To gorsko cesto, kjer srečate kolone avtomobilov, tudi športnih, ki bobnijo čez ovinke, pa avtodome, motoriste in seveda »lešnike«, je vredno obiskati. Z besedami je težko opisati vse, zato so spodaj fotografije. Dodajmo še, da je najvišji avstrijski cestni prelaz tudi poleti od 23. do 5. ure zaprt.

In še o C3 Aircrossu? Na koncu je bila povprečna poraba 6,5 litra tudi z rabo avtoceste vse do Ljubljane in mali križanec je prijetno presenetil tudi na tej poti z mirnim pobiranjem neravninic. Za C3 Aircross z ročnim menjalnikom in 1,2-litrskim trivaljnikom z vrhnjo opremo Shine (ob praktično vsej opremi je serijska še samodejna klima, navigacija, samodejno zaviranje), je potrebno odšteti 18.230 evrov.

Čisto za konec…prekrasen izlet, ki ga toplo priporočamo, za marsikoga, ki ni planinski tip, pa bo od blizu videti mogočne vrhove, ki so blizu štirih tisočakov, precej višji od naših Alp, posebno doživetje. Vem, Klek, na tvojem vrhu ne bom stal nikoli (je pa stric!), nisva pa se srečala zadnjič.