Na naši spletni strani Avtomanija.com uporabljamo piškotke, s katerimi izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo in vam zagotavljamo ustrezne vsebine in oglaševanje. Z nadaljno uporabo naše spletne strani se s tem strinjate.

Nadaljuj...
Od Ljubljane do Kopra po stari cesti
Zanimivosti   |   Pozabljene slovenske ceste
Od Ljubljane do Kopra po stari cesti
V zadnjih dveh desetletjih so slovenske avtoceste občutno zmanjšale že tako malo Slovenijo in skrajšale čas potovanja. Hkrati pa so nekdanji znameniti odseki ostali namenjeni le še lokalni uporabi, čeprav so nekoč služili kot glavna prometna žila.
Artur Švarc
9. februar 2021 | 7:05:00

Začnimo z legendarnim odsekom iz Ljubljane do Kopra. Avtocesta od Vrhnike do Postojne je bil v sedemdesetih prvi avtocestni odsek pri nas in potem tudi s podaljšanjem od Ljubljane do Razdrtega še nekoliko približal obalno in osrednjo Slovenijo. Spominjam se, kako smo na morje v mojih prvih letih, dokler v začetku osemdesetih niso zgradili severne ljubljanske obvoznice, čez center Ljubljane in Tržaško krevsali do Dolgega mosta, da smo dosegli avtocesto. In prav tam se naša prva zgodba začne.

Potovanje po teh 112 kilometrih (od table za konec Ljubljane do table za Koper) traja danes celo dlje kot v tistih časih, razlog pa so seveda številne omejitve, ki po predpisih pot podaljšajo na več kot dve uri, medtem ko sami veste, da se po avtocesti do Kopra na idealen dan da priti tudi v manj kot uri.

Dolgi most na jugovzhodnem delu Ljubljane je tudi priključek na avtocesto, lahko pa po njem nadaljujemo po stari cesti. In prav to sva z Uršo prejšnjo soboto storila s Citroenom C3.

Na Dolgem mostu se odpeljemo po stari cesti naprej čez Brezovico, mimo Dragomerja in Loga do Vrhnike. Odsek je zaradi številnih omejitev 50 in 60 precej počasen in do Vrhnike za 15 kilometrov potrebujeva 18 minut. Po poti skozi Vrhniko se začne prva znamenitost, Vrhniški klanec. Odsek, dolg 1,5 kilometra s precejšnjim naklonom je bil včasih z betonsko cesto še malo bolj zavit, vseeno pa je to odsek, ki ga še danes lokalni vozniki preklinjajo ob tovornjakih, snegu ali kombinaciji obojega.

Na vrhu pri odcepi do Zaplane se teren zravna in preidemo na kraški svet in v Notranjsko regijo. Mimo industrijske cone Zapolje pot vodi po znamenitem Napoleonovem drevoredu, ki naj bi ga zasadili 1805 v spomin na poroko Napoleona z Marijo Luizo. 290 lip in lipovcev je v zadnjem desetletju precej dotrajalo in je zasajenih precej novih mladih dreves, tako da od goščave, ki smo je bili navajeni pred nekaj desetletji, za zdaj (tudi zaradi zime) ni ostalo veliko. Do Logatca smo potrebovali 32 minut in prevozili 25 kilometrov.

Za Logatcem se vzpnemo do Kalc in tam zavijemo naprej proti Postojni, medtem ko druga pot vodi v Idrijo. Nekaj kilometrov naprej se odpre čudovit razgled na Planinsko polje, kjer so v zadnjih letih uredili kar nekaj razglednih točk. Sledi Planina pri Postojni in znamenite Kačje ride, priljubljen odsek za motoriste, tu pa sem odpeljal tudi svojo prvo gorsko hitrostno dirko in na rallyju Postojna pred 20 leti nasproti dobil voznika, ki tam ni imel kaj iskati. Kakorkoli.

Po hitrih zavitih ovinkih in dveh serpentinah se cesta vzpne na vrh in čez nekaj minut pridemo do Postojne. Cesta vodi pod znamenitim avtocestnim viaduktom Ravbarkomanda. Donenje, ki prihaja od prometa 50 metrov višje, je v tem nasadu betonskih stebrov, prav impozanten.

Prevozili smo 64 minut in 50 kilometrov in prišli do Postojne. Čez tipičen notranjski teren se cesta vije naprej proti Razdrtemu, kjer se odpre čudovit razgled na zasneženi Nanos. Za trenutek skočimo v nekaj kilometrov oddaljen Landol na Lipizzaner Lodge, ki ga vodi moj prijatelj iz Valesa, Chris Mages (ki bi bil genialni slovenski minister za turizem!). Odlično izhodišče za kmečki turizem, kolesarjenje, izlete in še kaj. Za odpravljanje stresa, toplo priporočam.

Citroenov C3 z 1,2-litrskim trivaljnikom brbota s porabo malce pod 6 litrov in se nasploh zelo lepo obnaša na teh skorajda pozabljenih cestah.

Po 62 kilometrih in uri in 23 minutah prispeva do Razdrtega. Tu smo včasih zapuščali avtocesto in se podali na zadnji odsek do obale po navadni cesti. Desno pod nanosom se vrti vetrnica za izdelavo vetra. Čez hribček pridemo na drugo stran v dolinico, kjer v takem ultimativnem miru uživajo Senožeče, čeprav so včasih tam skozi tekle neprekinjene kolone turistov. Sledijo kraška mesta Divača in Kozina. Nekaj časa spremljamo avtocesto nad in nekaj časa pod staro cesto, dvakrat se tudi odpeljemo čez njo. Vse skupaj spremlja lepo pozno zimsko sonce, ceste pa so praktično prazne, veliko več je kolesarjev kot avtomobilov.

Naslednja točka, ki se bo naši generaciji vtisnila v spomin, je seveda »glej, morje!«. Klanec nad Kastelcem je bil po kamnitem useku vedno točka, ko sta se moja starša obrnila k meni in sestri in opozorila, da se bo zdaj zdaj videlo morje. In res, pogled na Trst je za nas mladiče pomenil tisto čarobno točko, preden smo začeli dopust.

111,9 kilometra meri razdalja od obeh tabel (LJ - KP) in po omejitvah 2 uri in 10 minut - povprečna poraba s Citroenom C3 z motorjem s 100 KM znaša 5,9 litra.

Danes je ta del precej zakrit z dvojno drsno ograjo. Od Ljubljane je minilo uro in tri četrt ter 95 kilometrov. Od tu se cesta spusti pod kraški rob do Črnega kala, kjer je ob vseh starih znamenitostih zdaj nova – viadukt Črni kal, gradbeno čudo, kmalu pa se mu bo pridružil še drugi tir.

Na serpentinah Črnega kala srečava fante v modrem, ki preverjajo, kdo in zakaj se vozi čez meje občine Koper, ki se konča tu, prav tako je nekoliko nižje pri odcepu za Osp še vedno znamenita okrepčevalnica, iz katere še vedno diši po pomfriju. Čeprav gostov ni. Joj, kako se človek vrne 40 let v preteklost s takimi impulzi in v neke drugačne, morda celo bolj normalne čase.

Pod viaduktom se cesta spusti v dolinico Rižane mimo Cepkov in Dekanov. Malo pred tem je odcep za Buzet in tod smo se večinoma odpeljali levo, kadar smo šli na morje v Istro. Za Savudrijo, kjer sem se menda naučil plavati, pa gre pot seveda po slovenski obali. Na Dekanih se odpre pogled na koprski zaliv, kjer se je nad našo obalo spustil gost oblačni pokrov in prinesel dež. Nekdanja cesta do Kopra je zdaj del avtoceste, zato se da v Koper priti čez Bertoke, kjer se potem mimo gore kontejnerjev in tisoče parkiranih novih avtomobilov vseh znamk, pripeljemo do table Koper.

V dolgih letih svojega vozniškega izpita (skoraj 30 let) sem te odseke večkrat prevozil po kosih, v celotni dolžini pa menda celo prvič, če me spomin ne vara. Avtocesta je to staro cesto prestavila v čisto drugo, izvenčasno dimenzijo. Zanjo potrebuješ čas, ki ga imamo v teh norih časih na žalost v izobilju.

Citroen je lani po štirih letih od lansiranja prenovil malega C3, ki ima zdaj nove LED luči, predrugačeni so slavni Airbumpi na boku, v notranjosti pa ob novih sedežih in predvsem večji infotianment. Eden od adutov je individualizacija, ki omogoča kar 97 različnih barvnih kombinacij strehe, notranjosti in zunanjosti. Testnega C3 je poganjal 1,2-litrski trivaljnik z 61 kW (83 KM), tovarniški povprečni porabi 5,5 litra na 100 kilometrov pa smo se s povprečno porabo do Kopra 5,9 kar lepo približali. Z opremo Shine in dodatno modro barvo na armaturki in sedežih ter 16-palčnimi litimi platišči pa je njegova cena po konfiguraciji 15.410 evrov. Tretji najvišji nivo opreme prinaša še električni pomik stekel spredaj, parkirne senzorje zadaj, 16-palčna platiča in streho v črni barvi. 

Pot po stari cesti je dolga 112 kilometrov, povprečna poraba Citroena C3 je bila 5,9 litra, ves čas je vozila Urša, za pot sva, ko sem odštel izlete z glavne trase, fotografiranja in ostale malenkosti, potrebovala natanko 2 uri in 10 minut. Morda bi lahko bolj dinamična vožnja odstrigla nekaj minutk, a to niti ni namen. Najin namen je bil najti izgubljene spomine in se še enkrat več zavedati, da življenje ni samo norenje in da so včasih, pred 50 leti, potovali precej drugače.

Za dodajanje komentarjev morate biti prijavljeni.
milky
In kaj sta povedala občinskim carinikom ? Da potujeta v drugo regijo zaradi športa ? ;-) Sicer pa lušten prispevek in dajte enega naredit še proti Štajerski ... tista je pa res čisto pozabljena, čeprav je bila magistralka v uporabi še dlje kot ta pot proti Primorski.
9.2.2021 7:26:40
bacco
Lušten prispevek, morda samo par popravkov. Vrhniški klanec nekoč ni bil betonski, temveč iz kock. Pa vetrnica v Razdrtem naj bi delala elektriko, ne veter
9.2.2021 7:54:10
Aichi
Kako elektriko ... Elektriko porablja, da dela veter, da ljudem ni vroce
9.2.2021 9:57:25
alfafil
Ko sem se spomladi vračal z maxijem 500 iz Goriških brd prek Črnega vrha, sem od Logatca do Ljubljane skoraj znorel od omejitev. Pa pizda, široka cesta, pločniki, ponekod sploh ni hiš, pa niti 60 ne bi dali, če že ne 70. V Ljubljani sem kupil tedensko vinjeto in gasa za MB, ker sva imela vsega dovolj.
9.2.2021 10:04:16
Aichi
ja, saj kot si razbral iz zgodbe, ni bil namen priti čimpreje, ampak peljati tam, kjer smo nekoč vozili (celo hitreje) in spomniti na reči, ki smo jih videli.
9.2.2021 13:01:41
klemens
Grem veckrat, ampak s kolesom. Do Vrhnike se ti utrga, kolesarska levo in desno, nato izgine, rodeo po uvozih do his. Od Vrhnike naprej pa gre, poznam vse luknje. Car narave kako se spreminja flora, vonjave... Lepi spomini, ko smo se vcasih izogibali gnece na nedokoncani AC.
10.2.2021 7:11:20
alfafil
Aichi, saj meni tudi ni bil namen priti čim hitreje, ampak, te omejitve ubijajo, ker je skoz 50 in manj zelo utrujajoče na mopeku. Rit te že žulji po 10-20 km od pavze, ker se časovno vleče in vleče skozi enolično in dolgočasno okolje.
10.2.2021 10:32:35
Aichi
Aja, še to, z motorjem si bil?
10.2.2021 11:03:24
alfafil
Ja, z avtom je takšna počasna vožnja znosnejša.
10.2.2021 11:51:06

O Avtomaniji

Kontakt z nami

Podportali

© Copyright 1999-2019 Avtomanija