Čeprav je bil Daimler-Benz že kapitalsko vpleten v Steyr-Puch, pri samem Haflingerju ni imel nič. Je pa zato v tovarni pozneje nastal precej večji derivat Haflingerja, ki ga poznamo pod imenom Pinzgauer.

Pinzgauer je prvič zapeljal na ceste kot prototip leta 1969, proizvodnja pa se je začela 1971 in v tovarni tekla vse do leta 2000, angleški BAE Systems pa ga je potem v Guildfordu potegnil vse do 2007. Pinzgauer je dobil ime po vrsti goveda in je bil na voljo v 4x4 ali 6x6 konfiguraciji kot neposredni naslednik Haflingerja. Pinzgauerja so in ga še uporabljajo številne vojske, od Avstrije, Švice, Združenega kraljestva pa do Savdske Arabije, Tajske in Albanije. In za nostalgije – seveda tudi jugoslovanska. Gre za enega najbolj zmogljivih večnamenskih terenskih vozil vseh časov. Čeprav na cesti ni šel hitreje od 110 km/h, tako kot ameriški Humvee, pa je v primerjavi z njim nosil precej več ljudi po precej slabšem terenu. Celo manjši 710M lahko pelje 10 ljudi ali dve NATO paleti. Tako 2- kot 3-osna različica lahko po cesti vlečeta do 5 ton in izven nje tono in pol.

Tudi Pinzgauer je bil narejen tako, da je bil zanesljiv in enostaven za popravilo. Imel je zračno hlajeni 4-valjni 2,5-litrski vrstni bencinski motor, ki je imel dve črpalki za olje in so ga razvili v tovarni sami. Zmogel je 65 kW (88 KM) in 180 Nm navora, petstopenjski menjalnik pa je imel še reduktor.  Tudi Pinzgauer je imel podobno kot Haflinger portalsko izvedbo polosi. V prvi generaciji od 1971 do 1985 so 710 (4x4) in 712 (6x6) naredili v 18.349 primerkih. Različne izvedbe so imele platneno nadgradnjo, kovinsko ali pa so bile sploh brez nje. Diferenciali so bili v zaprtem sistemu in hidravlični, kar je omogočalo preklapljanje med vožnjo.

1980 je tovarna začela razvijati drugo generacijo, ki je začela prihajati s tekočih trakov 1986. Leta 2000 je Magna, ki je kupila Steyr-Daimler-Puch, prodala licenco BAE Systems, kjer pa se je pred 15 leti proizvodnja ustavila. Pinzgauer s štirimi kolesi je dobil oznako 716, 6x6 pa 718. Druga generacija je dobila Volkswagnov vrstni turbo dizelski šestvaljnik, prvič je bil na voljo tudi samodejni menjalnik, ki je bil tudi serijski (ročni je bil opcija), Pinzgauer je imel večja kolesa in nekaj malega širši kolotek. Po prevzemu pri BAE Systems je avto dobil novejši Volkswagnov TDI motor po Euro3 emisijskih standardih.

Pinzgauer je v številnih vojskah zamenjal Land Roverjevega Defenderja, čeprav ni bil poceni. Pinzi (kot jih imenuje britanska vojska) je pri BAE dobil tudi oklep in dodatek k imenu, Vector. Britanska vojska ga je uporabljala v Afganistanu, kjer pa se ni izkazal, saj ni bil odporen na mine in podstavljene bombe. Mnoge vojske so ga uporabljale tudi za naloge, ki niso direktno vezane na taktično udejstvovanje, od dostavnika, reševalnega vozila, komandnega centra in za vleko lažjih topov in prikolic.

Prva generacija Pinzgauerja je bila zelo razširjena v Jugoslovanski ljudski Armadi. 1971 so od severnih sosedov kupili kar 3975 vozil, kar je več kot petina vseh narejenih. V SMB pobarvani Pinzgauerji so bili tako 4x4 kot 6x6. 321 jih je šlo tudi v Novo Zelandijo, v začetku devetdesetih so primerki druge generacije vozili tudi v ameriški vojski, ki jih je popeljala v Irak in Afganistan. Marsikaterega najdemo tudi v vlogi avtodoma, kar je bila prav tako ena od variant za civilne kupce, niso pa pozabili priti niti na dirko Pariz – Dakar.