Nekoliko zapostavljena dežela ponuja še veliko več kot reko Kolpo, h kateri se zlasti v poletnem času radi zgrinjajo ohladitve željni popotniki. Tja smo se iz Ljubljane podali z zares udobno potovalno limuzino, ki zvoke motorja duši tako spretno, da je ena od sopotnic na predhodnem potovanju šele po dolgih kilometrih vzkliknila: »Aja, ta avto ni električen?!?« Zavili smo mimo Novega mesta čez Gorjance, mimo Prepiha z znamenitim otroškim igriščem čez prelaz Vahta, mimo odcepa za Gospodično in naprej tik ob hrvaški meji mimo gostilne Badovinac. Tam bi lahko takoj zaprosili za »pasoš« Svobodnega belokranjskega ozemlja, ki ga je svojčas razglasil legendarni Belokranjec Toni Gašperič. A ker carinikov Tonija in Petra žal ni več med nami, smo tvegali in se kar brez listine pognali po vijugasti cesti z lepimi razgledi skozi Semič v Črnomelj, največje mesto v Beli krajini.

Poseljen je bil že v bronasti dobi in beleži izjemno bogato zgodovino. Razvijal se je namreč na stičišču dveh slovanskih kultur ter hkrati na mejnem območju med Ogrsko–hrvaškim kraljestvom in Svetim rimskim cesarstvom. Višnjegorski grof Albreht II. je v letih 1198–1204 osvojil ozemlje današnje Bele krajine in potisnil mejo cesarstva do reke Kolpe, tako je postal Črnomelj središče novoosvojenega ozemlja. Tudi zato prej omenjeni »pasoš« ni zgolj štos brez osnove. A Črnomelj ni bil glavni cilj odprave. Tam smo se le ustavili pri Napoleonu (tudi to ime kavarne v Črnomlju ni povsem brez zgodovinskega zaledja) na kavi in sladoledu, da smo se lahko okrepčani podali do izvira Krupe v istoimenskem naselju v bližini Semiča.

Zanimiva izletniška točka s sprehajalno potjo ob reki, ki poleti ponuja obilico sence in prijeten hlad. Ob zanimivem izviru pod strmo skalo je nastalo nekakšno jezero, ob njem v sezoni deluje priložnostna trgovinica/okrepčevalnica s spominki in značilnimi belokranjskimi okrepčili. In po sprehajalni poti se pride mimo mlina do zanimive kraške jame Judovska hiša, ki je bila poseljena od starejše kamene do bakrene dobe. Ker njenih stanovalcev ni bilo doma, smo sedli v mehke sedeže C5 X in jo mahnili proti naselju Otok tik ob Kolpi. Tam namreč od leta 1984 počiva znamenito letalo DC-3 (Dakota), s kakršnim so med  2. svetovno vojno, ko je bil ta del Bele krajine osvobojeno ozemlje, prevažali ranjence v Italijo. Po ogledu tehnične dediščine izjemnega zgodovinskega pomena, s katerim smo se poklonili spominu na partizanska letališča v času NOB, smo postali nekoliko lačni.

Smer je bila jasna – nazaj na Jugorje k Badovincu na malico ob metliški črnini in znameniti obvezni karampampuli. Tam bi se ob pogovoru s prijaznimi domačini lahko kar zasedeli, a kaj, ko smo otročadi obljubili še postanek na Prepihu, kjer je cel živžav na progi z nekakšnimi gokarti različnih velikosti na pedala. Vozila so resda že kar zmahana in potrebna poštenega servisa, a nadobudneži se z njimi zamotijo (in prijetno utrudijo), medtem ko si starši v miru privoščijo kavo. Tako je bila pot z osvobojenega ozemlja nazaj v Ljubljano, čeprav nismo šli z omenjenim letalom, še posebno mirna. Zadnji sedeži francoske limuzine so se namreč čudežno in samodejno spremenili v priložnostno spalnico …