Casi ko je Porsche drvel v propad. Ferrari je bil takat v zanosu. Porschejeve kripe so bile zracnohlajene kante, osnovni floorpan in celo osnova menjalnika sta izvirala iz hrosca. Cez par let so vdarili japonci in pokazali kako se izdelujejo avtomobili, ojnice iz titana in berilija, karoserija popolnoma iz aluminija, sodobni motorji ki so bili sposobni prevoziti par sto tisoc kilometrov in skopka ki je na supersportniku bila tako mehka, da je lahko po mestu vozil vsak teenager. Vse to so bile v tistem casu za Porsche morke sanje. Kar pa se proizvodnje tice, neurejena proizvodnja, veckombinatna dejavnost, sestavljanje avtomobilov v vec obratih naenkrat. Vse to je sredi devedesetih pripeljalo Porsche na rob propada. In kdo drugi kot toyotini svetovalci so jim prestrukturirali nacin proizvodnje in jih naucili kako se racionalno dela avto. Pa vmes je bilo treba narediti cheap porscheja za maso (boxter), kasneje tudi SUV ki je Porsche potisnil med povprecje. In seveda proti Ferrariju dokoncno izgubil bitko. Malo grenkobe iz starih casov. Ker zal ni vse tako "zlato" kot se sveti, vsaj bilo ni.

Spomnim se raznih Fuhrmannov, Böhmov in Schutzov (zadnji je bil celo Američan), ki so si na se kriplje prizadevali uveljaviti formulo motor spredaj pogon zadaj. Izguba za izgubo. Dokler ni prišel Wiedeking. Njegov designer Harm Lagaay je bil postavljen pred izziv zasnovati dva do B-stebrička enaka modela, od katerih eden naj bi imel motor zadaj, drugi pa na sredini, pri čemer naj bi bil slednji pol cenejši od prvega. O žarometih v obliki razlitih jajc si lahko mislimo svoje, a je Lagaay kar dobro opravil svoj posel in ustvaril solidno finančno podlago za so-razvoj terenca Cayenne/Tuareg.