Po polomijah kot sta Audi vs. Lancia in Lamborghini, tudi od Ferrarija, ki ga je režiral Michael Mann, nismo pričakovali veliko, zato nas tudi ni razočaral. Film je na srečo vpet v zelo kratko obdobje, ko Ferrari le še vodi svojo tovarno in Scuderio, ko skače med ženo in ljubico, išče rešitev pred bankrotom in pokaže svojo neizprosnost, ko gre za dokazovanje in premagovanje konkurentov.

Spremljamo dogajanje v poznih petdesetih v Modeni. Maserati premaguje Ferrari v F1 in na drugih dirkah, podjetje je ostalo brez denarja, njegova žena Laura, ki jo igra Penelope Cruz, je neizprosna in mu dovoli imeti ljubice, dokler je doma do zajtrka. Na drugi strani je ljubica Lina Lardi (Shailene Woodley), s katero ima že več kot 10 let starega sina, ki ga uspešno skriva pred svetom, a mu noče dati svojega imena, tudi potem, ko je zaradi distrofije umrl njegov sin Dino Ferrari.

Enzo Ferrari (Adam Driver) se skriva za temnimi očali, nosi svoj rumeni telovnik, obeduje v Cavallinu in ima zoprn italijanski naglas. Commendatore je otopel, postal je ciničen, navzven brezčuten, svoje dirkače enega za drugim pošilja v dirkalnike brez zavor, takoj ko se prvi ponesreči kot general v veliki vojni svoje fante iz jarkov pred nasprotnikove mitraljeze.

V film vstopi Alfonso de Portago, Španec, ki ima velik talent in drugačen dirkaški stil, a se film z njegovo smrtjo tudi zaključi.

Film Ferrari je sicer gledljiv, a je čudna kombinacija drznosti in zadržanosti, ki kar nekako ne stopi na plin. Ima nekaj impresivnih dirkaških scen iz obdobja, ko v dirkanju ni bilo niti V od varnosti ne za dirkače, ne za gledalce. Vse skupaj privede do zadnje Mille Miglia, kjer je de Portago malo pred ciljem dirke v Cavriani ubil sebe in še devet gledalcev. Ferrari je sicer uspel premagati Maserati, zloglasno dirko pa je italijanska vlada po nekaj desetletij končno prepovedala. Zadnjo Mille Miglia je dobil Pierro Taruffi (Patrick Dempsey).

Mann je bil vedno drzen režiser in tudi nesrečo na koncu prikaže brez zadržkov, v počasnem posnetku rdeči Ferrari, ki prebije gumo na cestnem odsevniku, leti po zraku in kosi gledalce kot za šalo, med njimi leži truplo španskega dirkača, raztrgano na dva dela. V hollywoodski maniri bi lahko Ferrari slavil svoj triumf, če ga že nesreča ni ganila pretirano – ampak to ni hollywoodski izdelek in ne postreže z nobenim prepričljivim Ferrarijevim odzivom.

Vmes bežno doživimo zgodbo, da se Ferrari odloča, da bi podjetje prodal Fordu, a potem na drugi strani telefonske žice Agnellijev glas v nekaj besedah reši usodo italijanske tehnične dediščine in Ferrari postane del Fiata.

Obe ženski v filmu sta vsaka na svojem bregu, Cruzova je kot vedno odlično izražena, tudi ko izve za Enzovega drugega sina, ostane hladna in želi le, da ne nosi Ferrarijevega priimka, dokler je ona živa. Enzu posodi denar za preživetje firme in takoj zatem unovči ček, s katerim bi uničila tovarno in znamko, a kot rečeno, avocatto Agnelli je odprl denarnico brez pogojev.

Glavni igralec je opravil veliko transformacijo od sina Hana Sola in Leie v zadnjem delu Vojne zvezd do zagrenjenega italijanskega tehničnega velikana. A niti njegov pristop, s katerim vam Enzo dejansko začne zelo hitro iti na živce, ne reši filma. Sama sreča je, da producenti niso šli v kopiranje Lamborghinija in tlačenja celotnega življenjepisa in dogodkov v uro in pol.

Film Ferrari je kot mineštra, zmešan iz marsičesa, v osnovi okusen, a vendarle ne specialiteta.