Sploh za tiste, ki potrebujejo kaj več kot le 5 sedežev, je bil Jogger s tretjo vrsto in dvema »pomožnima« sedežema kar spodobna rešitev, upoštevajoč finančno naravnanost romunske znamke. Jogger želi spominjati na enoprostorca, pa tudi na karavana, z rahlo občutnejšim odmikom od tal pa je pravzaprav idealna rešitev za večnamenskost. Kot podaljšani in večji brat Sandera je Jogger dobil svoj krog kupcev, tudi s tem, da je dal res veliko avtomobila za svojo ceno. Če ne boste pogledali za najcenejšo različico opreme, daje Jogger z vzorci na vratih in drugače obarvanimi ogledali za odtenek več kot plebejski vtis.

O črni barvi platišč bi se lahko usedli za mizo v gostilni popoldne, pa ne bi dosegli soglasja niti naslednje jutro. Trendovsko? Morda. Všečno? Kakor za koga. Nujno? Ne.

Tudi v notranjosti so oblikovalci poskrbeli, da ni dolgčas, čeprav neke razburljive dinamike pač ne boste našli, upoštevajoč tudi relativno osnovne materiale. Sedenje spredaj in v drugi vrsti je zadovoljivo, a nič posebnega, sta pa sedeža v prtljažniku več kot dovolj tudi za mlajše mladostnike in ne le za najmanjše otroke. S polno zasedbo prtljažnika ostane le za 160 litrov, medtem ko je s podiranjem sedežev mogoče doseči 1807 litrov. Prostora je v resnici precej več, kot dajejo slutiti zunanje mere, nenazadnje Jogger meri le 4,5 metra in nekaj prstov. Ko smo Joggerja dobili na test, je bil celo edini avto z devetimi sedeži – saj je nekdo v prtljažnik prestavil še dva zložljiva sedeža iz neke druge Dacie. Seveda povemo to zgolj kot zanimivost, ker jih v praksi drugače kot odložiti tam, kjer smo avto prevzeli, nismo mogli.

Če smo približno našli kompromis za volanom, sedeži ne bodo razvajali, saj delujejo precej enostavno, kar se pozna na mišicah hrbta v ovinkih, podpovprečna pa je še zvočna izolacija, saj se hrup zunanjosti, ne samo motorja, kar opazno prenaša v potniško kabino. Kar se opremljenosti tiče, je Dacia na nivoju tega, kar pričakujemo od nje – uporaben zabavno informacijski sistem s spodobno velikim zaslonom, odklepanje in zagon s kartico v žepu in z nekaj asistenčnimi sistemi.

Ob običajnih pogonih so zdaj Joggerja potisnili med ljudmi tudi v hibridni različici – logično, centralni koncern Renault je razvil osnovni hibridni pogon s 103 kW (140 KM), ki ga veselo deli na vse konce in kraje in tako ga je bil deležen tudi Jogger kot prva zares hibridna Dacia. 1,6-litrski štirivaljnik, dva elektromotorja (pogon + generator) in baterija s kapaciteto 1,2 kWh. Tu je tudi poseben menjalnik, ki ima štiri prestave za bencinski in dve za električni motor in se obnaša kot avtomatika. Premiki na mestu in speljevanje so vedno električni, pa tudi nekaj počasnejše vožnje je neslišne, kapaciteta pa seveda razen za rekuperacijo in odtenek manjšo porabo ni primerna. Ravno zaradi tega Jogger Hybrid ne bo raketa, do stotice potrebuje točno 10 sekund, je pa pogon ves čas na voljo z zvezno močjo in hkrati precej nenaporen za voznika, če se ta sprijazni, da pod oznako Hybrid ni dobil rakete.

Kar se porabe tiče, je povezana z razsvetljenostjo voznika. Po mestu in okolici z lahko nogo, pa bo številka malo čez pet, na avtocesti in z voznikom, ki se mu malo bolj mudi, pa tudi blizu sedem. Podvozje je mehko, udobno ter v ovinkih deluje plavajoče z nagibanjem karoserije, pa tudi volan je servo podkrepljen malce čez mero in ne daje dobrega občutka.

Na koncu pridemo vedno do ekonomske računice – s polno opremo in dodatki ter s hibridnim pogonom je vse skupaj na robu 30 tisočakov, kar je 6800 tisoč evrov več od pogona 1.0 TCe 110 z enako opremo in sedmimi sedežih, pa razlika v voznih lastnostih in porabi ne bo velika. Extreme je pravzaprav edini paket opreme za hibridnega Joggerja, dodatno mu lahko prilepite le še navigacijo, ogrevanje sedežev in sistem za zaznavanje mrtvih kotov - pogrešali bi še kak aktiven tempomat in kaj drugega, kar je danes pravzaprav že standard.

Jogger Hibrid se zdi, da je to prav Jogger, ki ga povprečen kupec tovrstnega avtomobila ne potrebuje, sploh, ker se cenovno naslanja že blizu kakega nemškega ali francoskega konkurenta.