Ko sva Pirko in moja malenkost pred 25 leti v podstrešni sobici na Kodeljevem v Ljubljani naredila Avtomanijo, nisva slutila, kaj vse bo iz tega nastalo. Uspešno zgodbo zdaj uradno najstarejšega slovenskega avtomobilskega (še živečega) medija so seveda priznali tudi naši severni sosedje Avstrijci, ki so osebkoma Peter Pirkovič in Artur Švarc postavili kar table. No, tako z malo domišljije.

Med potepanjem po Podjuni z Dusterjem (daljša zgodba pride jutri) je bilo treba zapeljati skozi nekaj krajev, kjer so te table. Čez Jezersko in Železno kaplo desno proti naši Koroški za začetek. 

No, tu najprej dodam (moram pač!) zgodbo o debilnih motoristih, ki se trumoma valijo čez vse naše gorske prelaze. Verjetno je v torek zvečer nemški motorist na čelu karavane dvajsetih, ki se peljala navzdol s prelaza na naši strani, malce težje zaspal v avtokampu nekje v Istri, ker bi lahko bil že v vreči in na poti v njegovo domovino. Da tako brez pameti nagnjen sekaš svoj nepregleden levi ovinek in igraš loterijo, da na drugi strani ni nikogar, moraš imeti ali ogromna jajca ali pa samomorilski nagon. Samo moji ultra ležerni vožnji 30 km/h po povsem uničeni cesti in refleksom se lahko zahvali, da danes plava v morju. Če bi počila, bi lik priletel v moj desni (in ne levi) blatnik! Skratka, bil bi Darwin.

Gremo dalje v iskanju posvetil nama s Pirkotom in Avtomaniji. Prvo je tam pod Peco v Breški vasi, ki jo Avstrijci imenujejo Pirkdorf (ali Pirkotova vas :). Med vasjo in sosednjo vasjo Bistrica (vse skupaj je v neposredni bližini Pliberka) je tudi manjše jezerce, kjer se lahko človek kopaš. Ampak, da ne bo le Pirko imel svoje table, sem pred par dnevi na Google Maps slučajno odkril še svojo vas – Schwarz (po naše Švarc, ki pomeni črno barvo). Črni sem se potem odpeljal v smeri Celovca in še pred tem uletel v še en kraj, posvečen Pirkotu. Imenuje se kar – Pirk. 2 proti 0!

Nešportno. No, od tam gre ozka cestica v hribovsko planoto med sotesko Drave na južni strani in Celovcem na severni. In prav tam na vrhu je majhna lična vasica z omenjenim imenom – Schwarz ali po naše (nelogično) Dvorec. Ali pač, ker nekoč niso imeli prave ideje, kako ponemčiti (poavstrijčiti) slovenska imena, so začeli z jolly barvicami in številko 12, Schwarz. 

Tja gor vodi sicer nadpovprečno široka cesta, da o tem, da je taka, kot bi jo naredili včeraj, ker seveda nimajo slovenski cestarji prstov vmes, niti ne govorim. Tam imajo ličen gasilski dom z dvoranico, vaško mestno hišo in nekaj hišk. In prepad proti Dravi par 100 metrov nižje. Če padeš tam dol (slikal nisem, ker imam strah pred višino), lahko vmes telefoniraš mami, da te ne bo na večerjo, preden pristaneš.

Vse vasice in zaselki tam gor imajo slovenska (koroška) imena in po par kilometrih človek šele prav ugotovi, kje je, ko se pred njim odpre pogled na Celovec in potem imaš izbiro, iti še malo po bregovih do Maria Raina, krajem pred Dravo na cesti proti Ljubelju ali direkt dol do južne celovške obvoznice, kjer prilezeš ven nasproti pekarne in Lidla (tam smo včasih vsi hodili k Aixnerju po dele za avte na njegov avtoodpad). 

En »Švarc«, precej večji kot ta gorska roža vasica, je še nekje na Tirolskem. Drugič. Do takrat pa hvala našim Koroškim Avstrijcem za posvetilo nama s Pirkotom.