Renault je Združene države Amerike zapustil leta 1987, posredno pa se bo tja vrnil šele konec tega desetletja s svojo podznamko Alpine. Lahko pa bi se vrnitev zgodila že v začetku leta 2000. To je zgodba o modelu Avantime (v francoščini bi to pomenilo "pred svojim časom"), čudovitem, a vse prej kot uspešnem modelu, ki ga je Amerika skoraj dobila prek takrat čisto svežega zavezništva med Renaultom in Nissanom.

Kmalu po tem, ko sta podjetji leta 1999 združili moči, so se začeli pogovori o tem, da bi radikalno oblikovanega luksuznega Renaulta pripeljali v Severno Ameriko. Načrt je bil, da bi karirasti logotip zamenjali z Infinitijevim znakom in novinca prodajali na drugi strani Atlantika. Podobno kot v Evropi naj bi Avantime privabil ameriške kupce, ki so želeli nekaj drugačnega od običajnih nemških menedžerskih limuzin.

Vendar se kombinacija francoske ekstravagance v sklopu japonskega luksuza ni nikoli uresničila. Računovodje iz Renaulta in Nissana so preverili številke in matematika se ni izšla v prid Avantimeu. Na prelomu stoletja so se odločili, da enoprostorskega kupeja ne bodo pripeljali v ZDA, saj bi bil to vse prej kot enostavno in poceni početje.

V poročilu iz aprila 2000 so pri Automotive News citirali člane odbora Renault-Nissan Global Alliance Committee, ki so dejali, da bi predelava različice z oznako Infiniti za izpolnjevanje ameriških predpisov stala 83,7 milijona dolarjev. Avantime naj bi dobil Nissanov V6-motor in drugačen samodejni menjalnik od petstopenjskega, ki je bil vgrajen v evropski model.

Patrick Bessy, takratni Renaultov tiskovni predstavnik, je dejal, da zaradi predvidene skromne prodaje v projekt ne bi bilo vredno vložiti toliko truda in denarja. Po ocenah podjetja naj bi Infinitijevih različic prodali le nekaj tisoč na leto. Glede na to, da Amerika stavi na povsem drugačne tipe vozil, Avantime v ZDA verjetno ne bi bil najbolj uspešen. Navsezadnje je bil čudoviti francoski grand tourer tudi v Evropi popolna prodajna polomija.

Avantime je bil in je še vedno poseben. Čeprav je temeljil na Espaceju, ga je Renault zaradi iz slogovnih vzgibov naredil manj praktičnega, saj je odstranil zadnja vrata in B-stebričke. Masivna dvokrilna vrata so tehtala 123 kilogramov, zato je bilo njihovo odpiranje, ko je bilo vozilo parkirano pod naklonom, precejšen izziv. Legenda pravi, da je bila prvotna predstavitev avtomobila prestavljena, ker inženirji niso mogli ugotoviti, kako pri njem učinkovito zatesniti ogromna stranska okna brez okvirja.

Čeprav si je izposodil približno polovico delov modela Espace, se je zdel veliko bolj poseben od običajnega družinskega enoprostorca. Avantime, ki ga je zasnoval Patrick le Quément, je želel biti kupejevski enoprostorec s prvinami kabrioleta. Ob vzvratnem ogledalu je bil nameščen gumb za spuščanje vseh oken in odpiranje orgomne sončne strehe. Francozi so ga upravičeno poimenovali Grand Air.

Razlogov za neuspeh je več. Mnogi so trdili, da oblika modela Avantime ni bila njegova prednost. Kljub temu da je imel enoprostorske korenine, so bili zadnji sedeži utesnjeni in za osebo, ki je sedela na sredini, je bilo komaj kaj prostora. Udobje na zadnjih sedežih je področje, kjer bi se moral avtomobil glede na svoj premium status in dediščino Espaceja odlikovati, vendar temu ni bilo tako.

Poleg tega se je moral spopasti s tekmecem znotraj znamke. Približno v istem času je Renault predstavil Vel Satis kot še enega drznega konkurenta Nemcem. Namesto tradicionalne limuzine s štirimi vrati je imel obliko velike petvratne kombilimuzine. prodajal se je veliko bolje, saj so med letoma 2001 in 2009 prodali skoraj 65.000 primerkov. Avantime, ki je bil v prodajnem programu znamke Renault od leta 2001 do 2003, je svojo prodajno pot končal po vsega 8.557 prodanih primerkih.