Mustang je pred dvema letoma dobil svoje sedmo nadaljevanje, pred dobrim mesecem pa je v sveži podobi prvič zapeljal tudi na slovenske ceste. Druženje z njim je na nek način zelo posebno, ker iz množice pločevine na cesti močno izstopa. Pravzaprav se za njim obrača veliko glav mimoidočih, v času našega druženja pa je bilo tudi veliko hupanja in prijaznih gest nasproti vozečih voznikov. Vse to daje jasno vedeti, kako kulten je Mustang postal v zadnjih generacijah. In tega se pri Fordu zelo dobro zavedajo, zato bodo železo kovali dokler bo vroče.

Dolgo, morda predolgo smo ga čakali, da pripelje k nam, a naposled smo le dobili priložnost, da ga pobliže spoznamo in z njim odpeljemo nekaj kilometrov. Pri Fordu so odločili, da bo to Mustang v Dark Horse izvedbi. V tisti najbolj začinjeni različici, ki je tehnično in oblikovno še za odtenek nekoliko bolj dovršena. Ameriški mišičnjak ohranja znano zasnovo dvovratnega kupeja, ki so jo Fordovci v sedmi izdaji le še nekoliko oblikovno izpilili. Dolg sprednji del, prav tako dolga vrata, kupejevsko nizka streha in zadek, kjer se bohotijo štiri izpušne cevi in zajeten difuzor. To so tisti elementi, ki najbolj padejo v oči. Dark Horse izvedba celotno podobo nadgrajuje še z rahlo spremenjenim sprednjim in zadnjim odbijačem, z nekaj karbonskimi dodatki kot je denimo minimalističen spojler na zadku, tu so tudi 19-palčna temna platišča in zavorni sistem Brembo, ne gre pa tudi brez napisov Dark Horse. A roko na srce, tista najpomembnejša oznaka ima mesto med sprednjimi kolesi in vrati – pet pika nič. Tega nihče ne spregleda, hkrati pa ta poudari tisto zaradi česar je Mustang tako zelo poseben. Namreč pod sprednjim pokrovom je vgrajen petlitrski osemvaljni bencinski motor. Brez dodatkov elektrifikacije. Čisti purist, kar je v tem času prava redkost.

Ko se ob prvem snidenju večkrat sprehodim okrog njega, da si malce napasem oči, ugledam še en zanimiv detajl. Na zadnji šipi so upodobljeni obrisi vseh sedmih generacij Mustangov. Vstop v potniško kabino v nočnem času vedno pospremi logotip neukročenega konja. Položaj sedenja je kakopak nizek, opremljen z izdatno hrbtno oporo in hkrati nadvse udoben glede na to, da so z usnjem in alkantaro odete sedeže razvili pri podjetju Recaro. Pomanjkljivost teh je le v tem, da so v vse smeri le ročno nastavljivi. Zadnja klop je primerna le odlaganje stvari ali za kratek prevoz otrok. Prostora je v tem delu zelo malo. Nenazadnje, Mustang ni družinski avto, čeprav prtljažnik sam po sebi niti ni tako majhen, ovira je le ozka nakladalna odprtina. Rahlo neugledna je tudi viseča kljukica za zapiranje prtljažnih vrat.  

Fordovi mojstri so v potniški kabini poskrbeli za modernizacijo voznikovega delovnega okolja. Vgrajen je podolgovat zaslon, razdeljen na dva prikazovalnika. Eden v vlogi merilnikov (grafiko je možno spreminjati), drugi pa kot osrednji zaslon za upravljanje, kjer vzpostavljena telematika aktualnega Sync4 sistema. Deluje brezhibno, potovanje med meniji poteka hitro, edina slabost tega pa je, da ne zna slovensko. Dodatna vrstica klasičnih gumbov je urejena v spodnjem delu sredinske konzole, kjer se med drugim nahaja gumb za aktivacijo bližnjic do različnih nastavitev delovanja avtomobila. Največkrat sem jo uporabil, da sem lažje dostopal do menija, ki mi je omogočal odpiranje loput v izpušnem sistemu. Mustang preprosto mora biti glasen. V tem delu se nahaja tudi gumb za zagon motorja, posebnost Mustanga v Dark Horse izvedbi pa je elektrificirana ročna zavora. Ročica s potegom gor aktivira zavore, s potiskanjem pa jih sprosti. Seveda, tako to deluje v primeru mirovanja vozila, sicer pa ima ta bolj aktivno vlogo pri poskusih drsenja zadka skozi ovinek. Priložnosti za tak preskus ni bilo. Je pa potrebno vse takšne podvige prej aktivirati na osrednjemu zaslonu. Tudi za zažiganje gum. Za ta del je posebej ustvarjen program.

Daleč najboljši del Mustanga je jutranji hladni zagon in vožnja z njim. Ta ropot osemvaljnika pod sprednjim pokrovom in renčanje izpušnega sistema je neopisljivo vrhunski. Petlitrski stroj razvija 334 kilovatov moči (453 KM) in 540 Nm navora, medtem ko desetstopenjski samodejni menjalnik, z možnostjo pretikanja na volanu, vso zalogo moči prenaša na zadnji kolesni par. Na volanu se čuti teža avtomobila, obenem bi si od njega želel malenkost več povratnih informacij, a ne glede na to se Mustang na cesti zelo suvereno drži. Nenazadnje ima vgrajen Torsenov diferencal z omejenim zdrsom in aktivno vzmetenje MagneRide, medtem ko za učinkovito zaviranje skrbi Brembov zavorni sistem (390 mm sprednji koluti in 355 mm zadnji koluti). Pri odrivu z mesta sicer potrebuje nekaj dodatnega časa, da se zbudi, a ko osemvaljnik zarenči, je akcija zagotovljena. Denimo na avtocesti se zdi, da mu sapa sploh ne pojenja in bojda najvišjo hitrost doseže pri 280 km/h. Tako pravijo pri Fordu. Poraba pri Mustangu je za uporabnika bolj postranska stvar. Zato le bežno omenjamo, da se povprečje giblje okrog 12 litrov, obisk bencinskega servisa je zato potreben na vsakih 300 do 400 kilometrov. Odvisno od dinamike vožnje.

Ford Mustang v tem času zagotovo ostaja čista avtomobilska romantika in hkrati tudi najcenejši avtomobil z osemvaljnim bencinskim motorjem. 67 tisoč evrov je začetna cena. Izvedba Dark Horse je cenovno postavljena še nekoliko višje. Slabih 83 tisočakov, k temu pa je potrebno prišteti še 1.810 evrov vredne Recaro sedeže in paket Dark Horse (črna streha, zavorne čeljusti v modri barvi, sedežne prevleke z modrimi šivi) za 1.510 evrov. Skupno 86 tisoč in nekaj drobiža. Veliko denarja, a na drugi strani, za tiste hedoniste, ki si to lahko privoščijo in jim tak avto morda služi kot zbirateljski primerek, je kombinacija pogonske brutalnosti in elegance še razmeroma dokaj ugodna.