A dolgo pred modeloma Veyron in Chiron je Ettore Bugatti svetu ponudil avto, ki ni bil le prevozno sredstvo, temveč simbol razkošja, moči in drznosti: Bugatti Type 41 Royale. Avto, ki naj bi vozil kralje, a je na koncu ostal v garažah bogatih sanjačev.

Zgodba Royaľa se začne v drugi polovici 20. let 20. stoletja, ko je Bugatti že imel sloves vrhunskega inženirja ter estetika. Po uspehih z dirkalniki je želel ustvariti nekaj, kar bi postavilo nove mejnike – največji, najtežji in najbolj prestižen avtomobil vseh časov.

Navdih je prišel iz sveta aristokracije in cesarskih družin. Ettore Bugatti si je zamislil vozilo, ki bi ga naročali kralji in vladarji, avtomobil, ki bi bil bolj statusni simbol kot praktičen stroj. Projekt se je zdel skoraj kot umetniška utopija – in morda je bil prav to.

Bugatti Royale je bil vse prej kot navaden avto. Dolg je bil več kot 6 metrov, težak skoraj 3 tone in poganjal ga je ogromen 12,7-litrski vrstni osemvaljnik, prvotno zasnovan za letala. Motor je razvijal približno 220 kW (300 KM), kar je bilo za tiste čase izjemno. Zanimivo je, da je imel Royale tako velik motor, da so iz iste zasnove kasneje razvili tudi motorje za lokomotive.

Preveč za svet, ki je izgubil kompas

Ettore Bugatti je načrtoval izdelavo 25 primerkov, a jih je do izbruha druge svetovne vojne izdelal le šest (plus en prototip). Razlog? Velika depresija. Globalna gospodarska kriza konec 20. let je ustavila tok denarja in razkošja – kralji niso več kupovali avtomobilov, temveč so se borili za stabilnost svojih držav.

Ironično: Royale je bil zamišljen kot avto za kronane glave, a ga noben kralj nikoli ni kupil. Nekateri so ponudbo zavrnili, drugi pa si ga preprosto niso mogli privoščiti. Med kupci so se tako znašli le najbogatejši industrialci in zbiratelji.

Karoserije so bile izdelane po meri, pogosto v sodelovanju z najboljšimi francoskimi oblikovalci. Dolga motorna maska, elegantno padajoča linija strehe in okrasne podrobnosti so pričarale podobo avtomobila, ki je bil videti kot iz filma ali sanj.

Vsak Royale je bil unikaten – brez serijske izdelave, brez kompromisov. Notranjost je bila oblečena v najboljše lesove, usnje in krom – bolj podoben luksuzni salonu kot avtomobilu. Ko se je peljal po ulici, so se ljudje ustavljali. In se čudili.

Vizionar za tem projektom

Ettore Bugatti, rojen leta 1881 v Milanu, je izhajal iz umetniške družine. Njegov oče je bil znani oblikovalec pohištva in nakita, zato ne preseneča, da je Ettore svojo tehnično genialnost pogosto prepletel z estetskim občutkom. V mladosti je delal za različne avtomobilske znamke, dokler ni leta 1909 v francoskem Molsheimu ustanovil lastno tovarno – Automobiles E. Bugatti.

Njegova filozofija je bila preprosta, a visoko zahtevna: avto mora biti tehnično popoln, obenem pa tudi eleganten kot umetniško delo. Bugattijevi modeli so bili vedno nekaj posebnega – ne zgolj zaradi zmogljivosti, temveč zaradi načina, kako so združevali hitrost, obliko in prestiž.

Royale je bil vrhunec njegovega ustvarjanja. Ni šlo zgolj za ambiciozen projekt, ampak za osebno izjavo, za dokaz, da avtomobil lahko preseže meje uporabnosti in postane čisti simbol statusa ter oblikovne popolnosti.

Svet in avtomobilski kolos

Reakcije so bile mešane. Tehnična stroka je bila osupla nad velikostjo in drznostjo zasnove, mnogi pa so se spraševali, ali ima tak avtomobil sploh smisel. V času, ko so ljudje izgubljali službe in premoženje, je bil Royale za marsikoga skoraj provokacija.

A med poznavalci in ljubitelji avtomobilov se je hitro začela oblikovati posebna avra okoli tega modela. Čeprav se ni prodajal množično, je že takrat postajal legenda. Danes velja za enega najbolj ikoničnih primerkov avtomobilske zgodovine – tako zaradi redkosti kot zaradi izjemne zgodbe, ki jo nosi.

Karoserije posameznih primerkov Bugattija Royale so nastajale v sodelovanju z različnimi vrhunskimi karoseristi, kot so bili Kellner, Binder, Weinberger in Park Ward. Med najbolj znanimi oblikami so Coupé Napoleon, Coupé de Ville Binder in Berline de Voyage.

Vsak avtomobil je bil unikat. Zunanjost so krasili dolgi blatniki, kromirani elementi in pokončna motorna maska, ki je avtomobilu dajala skoraj kraljevsko držo. Okrasni emblem v obliki slončka, ki ga je oblikoval Ettorejev brat Rembrandt Bugatti, je stal na vrhu hladilne maske kot simbol prefinjene moči.

Notranjost je bila obložena z najfinejšim usnjem, lesom in poliranimi kovinskimi detajli. Volanski obroč je bil velik in masiven, sedeži pa udobni kot fotelji iz prestižne vile. Vozniški prostor je bil premišljeno ločen od potniškega, kar je poudarjalo vlogo šoferja kot služabnika, medtem ko so potniki uživali v popolnem udobju.

Coupé Napoleon – osebni avto Ettorea Bugattija

Eden najbolj znanih primerkov Royaľa je prototip z imenom Coupé Napoleon, ki ga je Ettore Bugatti uporabljal kot svoj osebni avto. Sčasoma so ga večkrat predelali, a je ostal v lasti družine in danes stoji v muzeju Cité de l'Automobile v Molsheimu.

Po pripovedovanjih je Ettore s tem avtomobilom pogosto peljal svoje goste na ogled tovarne – ne zato, da bi jih navdušil, temveč da bi jim pokazal, kaj pomeni popolna avtomobilska izkušnja. Ko so si ljudje po vožnji utirali oči od vetra in občudovanja, naj bi Bugatti le skomignil z rameni – kot da je vse skupaj zanj nekaj vsakdanjega.

Od šestih preživelih primerkov so danes vsi v muzejih ali v rokah najbogatejših zbirateljev. Njihova vrednost presega 10 milijonov evrov, a zanje denar skoraj ni pomemben – gre za del zgodovine, za idejo, ki je bila večja od sveta, v katerem je nastala.

Royale kot vlak

Po tem, ko so izdelali zadnji Bugatti Royale, je ostalo kar 23 neuporabljenih motorjev. Bugatti jih ni zavrgel – uporabil jih je za pogon posebnih železniških vozil. Tako so nastali hitri motorni vlaki, poganjani z dvema ali celo štirimi vrstnimi osemvaljniki iz modela Royale.

Francoskim državnim železnicam (SNCF) je Bugatti dobavil kar 79 teh vlakov, skupaj s skoraj 200 motorji. Čeprav so bili motorji oslabljeni na okoli 200 konjskih moči, so še vedno omogočali izjemne zmogljivosti. Eno od teh vozil je celo postavilo svetovni rekord – doseglo je povprečno hitrost 196 km/h na razdalji skoraj 71 kilometrov.