
Umetnost niso le slike, kipi in glasba, umetnost je tudi oblikovanje, tudi industrijsko in odkar po svetu vozijo avtomobili, so med njimi tudi umetnine.
Proces oblikovanja avtomobila je zelo kompleksen in lahko odloča o uspešnici ali flopu. Čeprav avtomobilski proizvajalci zadnja desetletja večinoma zanašajo na lastne studie, so tam »za ograjo« ob robu še vedno neodvisne oblikovalske hiše, ki občasno poskrbijo za kak sapo jemajoč izdelek na štirih kolesih, nekateri gredo celo v serijsko proizvodnjo. Avtomobilsko oblikovanje je velik del zgodovine skoraj sinonim za Italijo, oblikovalci kot so Giugiaro, Pininfarina in Zagato pa so prebrodili viharna morja in še vedno ustvarjajo avtomobilske umetnine. Če so včasih na šasije postavljali svoje karoserije, je princip še vedno isti, le izdelki so precej bolj kompleksni.
Eden od njih je zdaj že več kot sto let stara karoserijska delavnica, ki jo je leta 1919 v Terrazanu v Lombardiji ustanovil Ugo Zagato. Rodil se je 25. junija 1890 v Gavellu pri Rovigu, svojo kariero v karoserijski industriji pa je začel leta 1919, ko je zapustil letalsko podjetje Officine Aeronautica Pomilio in ustanovil lastno. Njegov namen je bil prenesti različne konstrukcijske tehnike iz letalstva v avtomobilski sektor. Avtomobili tistega časa so bili pogosto okorni in težki; Zagato si jih je zamislil kot lahke strukture z ogrodjem, pokritim s ploščami iz aluminijaste pločevine – podobno kot trup letala.
V dvajsetih letih prejšnjega stoletja se je Zagato osredotočil na oblikovanje dirkalnih avtomobilov. V začetku desetletja so ga pri Alfa Romeu zaprosili, da oblikuje karoserije za modele G1, RL in RM. Potem ga je 1925 glavni inženir Alfa Romea, Vittorio Jano, prosil, naj zasnuje karoserijo za naslednika modela Alfa Romeo P2 – model Alfa 6C 1500. Zagato je s svojim znanjem iz aeronavtike oblikoval elegantno in lahko karoserijo. Avto je dosegel drugo mesto na dirki Mille Miglia leta 1927 in zmagal na izvedbi leta 1928. Tehnične značilnosti modela 1500 so bile še izboljšane pri modelu Alfa Romeo 6C 1750, ki je bil predstavljen leta 1927 v več izvedbah (Turismo, Sport, Gran Turismo, Super Sport in Gran Sport). Model 1750 je dosegel skupne zmage na Mille Miglia v letih 1929 in 1930 (pri čemer je leta 1930 zasedel prva štiri mesta). Leta 1929 je Enzo Ferrari, takrat dirkač pri Alfa Romeu, ustanovil Scuderio Ferrari kot uradno ekipo za dirkalnike Alfa Romeo.
Zagato je nadaljeval z izdelavo različnih modelov, pri čemer je uvedel poševna vetrobranska stekla, bolj aerodinamične žaromete in izbočene pokrove prtljažnika. Prav tako je zagovarjal uporabo perforiranih platišč, ki so izboljšala hlajenje zavor. Vsi modeli Alfa Romeo 8C so prejeli karoserije iz Zagatove delavnice. Januarja 1932 so se vozila z Zagatovo karoserijo začela izdelovati tudi pri Carrozzeria Brianza. Podjetja Bianchi, Fiat, Isotta Fraschini, Lancia, Maserati in OM so prav tako eksperimentirala z lahkimi in aerodinamičnimi karoserijami Zagato, predvsem za svoje dirkalnike. Seznam zmag vključuje osem zmag na Mille Miglia, štiri na Targa Florio, štiri v Le Mansu in štiri zmage v Spa Francorchampsu. V tridesetih letih so modeli z Zagatovo karoserijo začeli tekmovati in prevladovati v različnih razredih in kategorijah. Na dirki Mille Miglia leta 1938 je sodelovalo 36 vozil z Zagatovo karoserijo, kar je predstavljalo tretjino vseh udeležencev.
Ob izbruhu druge svetovne vojne je Zagato zapustil Milano in pobegnil ob jezero Maggiore. 13. avgusta 1943 je britansko letalsko bombardiranje uničilo njegovo delavnico na cesti Corso Sempione. Nove prostore je našel v Saronnu, poleg tovarne Isotta Fraschini, za katero je izdeloval tovornjake, vojaška vozila in futuristični model 8C Monterosa. Po koncu vojne se je vrnil v Milano in znova ustanovil svoje podjetje na naslovu Via Giorgini 16, blizu zgodovinskega sedeža Alfa Romeo v Portellu.
Zagato si je želel oblikovati prostornejše in udobnejše avtomobile s kabino v slogu »rastlinjaka«, za katerega so bile značilne zračnost in dobra vidljivost. Vključitev velikih zastekljenih površin iz pleksi stekla, lahkega materiala, ki je nadomestil težje tradicionalno steklo, je privedla do oblikovanja karoserijskega sloga panoramica. To obliko je zasnoval Vieri Rapi, takratni glavni stilist Zagata in je pomenila preporod njegove karoserijske umetnosti. Alfa Romeo, Fiat, Lancia, Maserati in MG so vsi uporabili ta nov koncept karoserije. Leta 1949 je Zagato izdelal panoramsko karoserijo za Ferrari 166 Mille Miglia, ki je pripadal Antoniu Stagnoliju – to je bil prvi Ferrari kupe, izdelan za zasebno stranko.
Leta 1947 je Elio Zagato, prvorojenec Uga Zagata, ob diplomi na milanski univerzi Bocconi prejel darilo – športni kabriolet, izdelan na osnovi šasije Fiat 500 B. Ta avtomobil je pomenil začetek njegove kariere kot dirkača, v kateri je dosegel 83 uvrstitev na stopničke v 160 dirkah. Rojstvo kategorije Gran Turismo, ki sta jo leta 1949 zasnovala grof Giovanni Lurani in novinar Giovanni Canestrini skupaj z Eliom samim, je revolucioniralo svet avtomobilskega dirkanja. Kategorija je zajemala avtomobile s športnimi karoserijami in serijsko šasijo ali karoserijskim ogrodjem. AC, Alfa Romeo, Abarth, Aston Martin, Bristol, Ferrari, Fiat, Fraser Nash, Maserati, Jaguar, Osca, Porsche in Renault so vsi uporabljali Zagatove karoserije za svoje GT modele. Leta 1955 je Elio Zagato dosegel zmago na mednarodnem prvenstvu Gran Turismo na dirkališču Avus z modelom Fiat 8V GT Zagato.
Zaradi vse večjega povpraševanja po specializiranih karoserijah je bilo treba v šestdesetih letih ročno izdelavo zamenjati z industrijskimi metodami proizvodnje. Elio Zagato je zato našel večje prostore na naslovu Via Arese 30 v kraju Terrazzano (severozahodno od Milana), blizu mesta Arese, kjer je Alfa Romeo kmalu zatem postavila nove tovarne.
V tem obdobju je bila Zagatova naloga zasnovati posebne karoserije, ki bi jih lahko sestavljali serijsko in opremljali z mehanskimi komponentami ter notranjostjo, ki so jih dobavljali veliki proizvajalci. V sodelovanju z Alfa Romeom so tako nastali modeli Giulia SZ, TZ, TZ2, 2600 SZ, 1750 4R in Junior Zagato. V partnerstvu z Lancio je Zagato nadaljeval serijo Sport z modeli Lancia Appia Sport, Flaminia Sport in Super Sport, Flavia Sport in Super Sport ter Fulvia Sport in Sport Spider.
Poleg teh so nastali tudi modeli po naročilu posebnih strank, med katerimi so bili vozila znamk Bristol, Fiat, Ford, Lamborghini, Honda, Osca, Rover in Volvo. Leta 1960 je Ugo Zagato prejel prestižno nagrado Compasso d'Oro za oblikovanje modela Abarth 1000 Bialbero.
V sedemdesetih je kot odgovor na naftno krizo in v nasprotju z anti-funkcionalističnimi trendi tistega časa Zagato predlagal proizvodnjo električnih vozil, kot je dvosed Zagato Zele. Leta 1971 je s pomočjo Luigija Chinettija, ki je financiral ta izrazito oglati spider, nastal nov Ferrari Zagato z imenom 3Z. Istega leta je bil predstavljen na avtomobilskem salonu v Torinu, kjer je označil dokončen odmik od zaobljenih linij modelov SZ, TZ, Lancia Flaminia in Appia ter prehod k bolj kvadratnim oblikam, kot sta jih predstavljala Lancia Fulvia Sport in Alfa Romeo Junior Z.
V zgodnjih osemdesetih letih je Zagato predstavil več konceptnih avtomobilov, med drugim Fiat Chicane, Lancia Thema Station Wagon, Alfa Romeo Sprint 6, Zeta 6, Alfetta in 33 Tempo Libero, ki je bil na voljo tudi kot 4x4 hibrid. Hkrati je naraščajoče povpraševanje po ekskluzivnih spiderjih in kupejih spodbudilo Zagata k proizvodnji omejenih, oštevilčenih serij. Najvišji izraz tega gospodarskega in tržnega trenda sta predstavljala Aston Martin Vantage (50 primerkov) in Volante Zagato (33 primerkov).
Poleg tega je milanski karoserist oblikoval karoserije tudi za Maserati Spyder in Maserati Karif. Za Alfa Romeo so pri Zagatu sestavljali modela SZ (1989) in RZ roadster (1991), oba oblikovana z uporabo računalniško podprtega načrtovanja (CAD) – kar je bil prvi tovrstni primer v avtomobilski industriji.
Da bi sledil novim zahtevam razvijajočega se trga, je Zagato leta 1993 organiziral dirkaško serijo za modela Alfa Romeo SZ in RZ. Podjetje se je kmalu preoblikovalo iz izdelovalca karoserij športnih avtomobilov v oblikovalski studio za transport, ki je začel ustvarjati projekte za železnice, industrijska vozila ter prototipe in razstavne avtomobile v imenu avtomobilskih proizvajalcev.
Leta 1991 in 1993 je oblikovalski oddelek Design Zagato predstavil dva modela Ferrari V-Max, zasnovana na osnovi modelov 348 in Testarossa. Leta 1992 je kot poklon zmagam modela Lancia Delta Integrale nastal koncept Hyena, od katerega je bilo izdelanih 24 primerkov.
Zagato je na pobudo takratnega direktorja Lamborghinija, Mika Kimberleyja, zasnoval tudi koncepta Lamborghini Raptor in Lamborghini Canto, oba z motorjem V12. Raptor je bil na ženevskem avtomobilskem salonu leta 1996 izbran za najboljši koncept. Bil je razvit v manj kot štirih mesecih, zahvaljujoč uporabi integrirane tehnologije CAD/CAM, ki je omogočila odpravo vmesne faze izdelave oblikovnega modela. V tem stoletju se je Zagato najprej posvetil posebnim projektom za velike proizvajalce športnih avtomobilov, ki so bili večinoma zelo ekskluzivni kupeji z dvema sedežema in posebne predelave na željo petičnih kupcev, kot je prav pred dnevi predstavljen unikatno predelan Alfra Romeo 8C DoppiaCoda.
Ugo Zagato, rojen 1890, je umrl leta 1968, po smrti, po tem pa sta njegove posle prevzela sinova Elio (1921 – 2009) in Gianni (1929 – 2020). Zdaj Zagato vodi že tretja generacija, Andrea Zagato je Eliov sin, ki skupaj z ženo Marello Rivolta Zagato, ki prihaja iz družine proizvajalca avtomobilov Iso Automoveicoli. Danes Zagato deluje kot neodvisen oblikovalski studio s sedežem v Rhou pri Milanu, kjer se osredotoča na ustvarjanje omejenih serij avtomobilov v sodelovanju z velikimi znamkami, s svojim unikatnim pristopom pa ustvarja umetnine na kolesih, ki so cenjeni med zbiratelji po vsem svetu. Najnovejša izdelka sta letos na Villa d'Este predstavljena predelava Alfe 8C DoppiaCoda Zagato in karoserijski unikat Bovensiepen Zagato na osnovi BMW-ja, narejen v sodelovanju z Bovensiepen Automobile, ki je naslednik nekdanjega predelovalca Alpina.