V Fiatovem arhivu se je tako med drugim ohranil Prototipo 100, prvo eksperimentalno vozilo, ki je vodilo do nastanka Fiata 600, pa tudi do njegovega jugoslovanskega dvojčka, Zastave 750, po domače Fička, ki so ga po Fiatovi licenci proizvajali v Kragujevcu. Ohranjeni prototip je eden izmed le petih, ki so bili narejeni.

V Italiji je bil Fiat 600 v proizvodnji med letoma 1955 in 1969, za apeninski polotok pa je bil ključnega pomena, saj je skupaj z bistveno bolj znanim modelom Fiat 500 omogočil motorizacijo italijanskega prebivalstva. Zaradi zadnje namestitve motorja je bil svojevrsten italijanski odgovor na Volkswagnovega Hrošča. Ključno vlogo pri razvoju je imel Dante Giacosa, tehnični genij, ki se je podpisal pod skoraj vse Fiate, od Topolina do modela 128.

Prototipo 100, ki je danes razstavljen v torinskem muzeju Stellantis Heritage Hub, je edini ohranjeni primerek od skupno petih prototipov, narejenih med letoma 1952 in 1954 kot del takoimenovanega Projekta 100, iz katerega se je razvil slavni Fiat 600.

Leta 1952 je Giacosa, takratni vodja tehničnega oddelka za motorna vozila, dobil nalogo razviti avtomobil, ki bi ustrezal povojnim razmeram v Italiji: sprejeti je moral štiri potnike, imeti dovolj prostora za prtljago in biti cenovno dostopen povprečni italijanski družini. Tehtati je smel okoli 450 kg, njegova potovalna hitrost pa je morala znašati vsaj 85 km/h. Precej ambiciozni cilji.

Po analizi več možnosti se je Giacosa odločil za najpreprostejšo in najcenejšo rešitev: motor zadaj in pogon na zadnja kolesa. Za znižanje stroškov je bila ključna majhna masa vozila, zato so zasnovali samonosno karoserijo, ki je združevala potniški in motorni prostor v kompaktno celoto. Uporabljen je bil zračno hlajen V2 motor prostornine 570 kubičnih centimetrov iz starega Topolina. Ohišja zadnjih luči iz litega aluminija so hkrati služila kot usmerjevalniki zraka.

Motor je imel eno odmično gred in bočne ventile. Ena od tehničnih posebnosti prototipa je bila tudi odsotnost sklopke – eden od ciljev projekta je bil razviti avtomobil, ki bo enostaven za vožnjo in ekonomičen. A v praksi se je izkazalo, da je za prestavljanje potrebno preveč sile, hkrati pa so bile tri prestave premalo za vozilo z močnejšim motorjem.

Po kratki testni fazi je Giacosa ugotovil, da bi ta pogonski sklop zahteval preveč let nadaljnjega razvoja, zato se je odločil za bolj konvencionalno rešitev: vodno hlajeni štirivaljni vrstni motor in menjalnik s štirimi prestavami. Takšna zasnova je kasneje postala standard tako za Fiat 600 kot za Zastavo 750.

Po zaključku testiranj prototipa niso več uporabljali. Danes je trajno razstavljen v muzejski zbirki Stellantis Heritage Hub v Torinu.