Ta klinasto oblikovani čudež sedemdesetih let, rojen iz sanj o popolnem rally dirkalniku, je postal simbol italijanskega genija, drznosti in lepote. Njegov značilen vonj po bencinu, nizek sedežni položaj, Ferrarijev V6 motor in surova mehanika so utelešenje časa, ko so se avtomobili še delali z dušo. In zdaj – eden teh redkih primerkov, nekoč le sanje na straneh revij, je našel dom tudi v Sloveniji. Stratos bo odslej dih jemal tudi na naših cestah.

Zgodba se je začela pred nekaj meseci, ko me je fotografski kolega, poslovnež in ljubitelj avtomobilov tako okoli ovinka vprašal, kaj vem o starih Busso motorjih, ki so se vrteli v Alfi 164. Po tresenju podatkov je Tadej omenil, da ta motor ne bo v Alfi. Ker sem star in moder človek, sem v hipu ugotovil, kaj ima za bregom in potem postal tretji človek izven njegovega ožjega kroga, ki je tiho čakal do zadnjih dni, ko je Slovenija dobila prvo Lancio Stratos.

O tem, kako je Tadej nekoč pred davnimi leti kot mlad nadobudni fotograf zmagal na Avtomanijinem tečaju za naj fotko, kdaj drugič, pa tudi to, da se vsako leto srečujeva kot fotografa na dirkah F1. Fant, vsaj po duši, če ne ravno po letih, je od lani novopečeni očka in zdaj je na nek način dobil še enega otroka, za katerega bo skrbel.

Lancia Stratos spada med mojih top 5 avtomobilov vseh časov, pred dvajset leti sva bila z očetom tik pred tem, da naročiva kit, manjkal je le donor, Lancia Beta in tu se je žal ustavilo. Drugačen zaključek ima Tadejeva zgodba. Tudi on je imel načrt, da bi sam sestavil kit, ki ga je (po prvem oklevanju in opustitvi ideje pred približno 15 leti) naročil leta 2022 skupaj s kolegom Jako in z idejo, da bi v Sloveniji lahko videvali dve varianti vozila Hawk HF3000 in ko je bilo vozilo tik pred zaključkom proizvodnje (dokončana šasija in pripravljen za osnovno sestavljanje), se je odločil, da bi bilo pametno preizkusiti, če se zaradi svoje višine sploh lahko usede v tako nizek bolid. Zato se je letos marca odločil in za dobrih 24 ur odletel v Anglijo in nazaj in v tem času preizkusil repliko, ki so jo za potrebe demonstracij izdelali pri  Hawk Cars. Sledila je odločitev in poletni nakup, prevoz z Otoka, vsi obvezni homologacijski in carinski postopki in še kaj. In potem se je izdal.

Tadej poudarja, da je to replika in ne original. Logično, tisti dirkaški originali, ki še obstajajo, so pregrešno dragi, govorimo o okolici pol milijona evrov in več po kosu. A 1981 je nastal ta pričujoči primerek, zdaj homologiran kot Hawk Lancia HF 3000, ki so ga v podjetju imeli kot razstavni avto, bil je tudi na naslovnici angleške revije Complete Kit Car, pa še kje. Zato ni presenečenje, da je imela reč dejansko prevoženih samo 180 kilometrov. Šasija je Lanciina, potem so tu custom kosi podvozja, zunanje površine pa sestavljajo poliestrski in karbonski elementi. Da ne rečem, da sem si moral ročno popraviti visečo čeljust, kako natančno pobarvan in z nalepkami opremljen je ta avto.

Če je imel original Ferrarijev V6 iz Dina, je danes tak motor pregrešno drag, pa še nobenega zagotovila ni, da je v brezhibnem stanju, obnova take starine pa zahteva mojstre, ki jih je manj kot prstov na eni roki. Najboljši približek je zato kar Alfin 3-litrski 12v Busso z okoli 190 konjiči in podobni derivati, pa tudi kak Ferrarijev V8, odvisno od debeline denarnice. Šasija je cevasta z integralno varnostno kletko, zavore je prispevala Alfa 164, ostali deli vzmetenja so od Lancie Bete plus nekaj je delov domače izdelave. Za volan je tu kar Triumphov paket, ki je dostopen in poceni, preživi lahko tudi sistem iz Fiata X1/9, ki pa je seveda spet stvar iskanja s svetilko pri belem dnevu.

Pogled v notranjost razkrije dva školjkasta sedeža, praktično na tleh, 4-točkovna varnostna pasova, elementarno armaturko (Tadej pravi, da potrebuje še 12V vtičnico za kak telefon, na moj predlog o infotainmentu pa sem si skoraj že nastavil program bežanja…), merilnike Veglia Borletti (razdalja in hitrost je v miljah in kilometrih, kar bo Tadej zamenjal), pa nekaj lučk in tako naprej. Aja, obvolanske ročice presneto spominjajo na nekaj, kar smo vozili pred desetletji… Zastava 101 in Fičo?  Seveda! V tem primeru je vse to posodil Fiat X1/9, kar velja tudi za dvižni mehanizem žarometov.

V notranjosti je, glede na to, da je žepna raketa krajša od štirih metrov, presenetljivo veliko prostora tudi za hrusta mojih dimenzij (Tadej je še za glavo večji in čez meter-devetdeset), seveda pa je treba razumeti, da radio (spet program bežanja) in pogovor tako med običajno vožnjo odpadejo. Busso je le nekaj deset centimetrov za hrbtom in s kratkimi kolektorji in izpuhi je dobro znati ročno govorico za gluhoneme. Šalo na stran.

Posebnost te replike je, da je odeta v Marlboro Livery skupine 5, kakršno je avto uporabljal na Giro d'Italia in Tour de France Automobile. Od ostalih in bolj pogostih vozil skupine 4 se razlikuje po širšem, nižjem in s tem tudi bolj aerodinamičnem prvem delu s sprednjim spojlerjem, dodatnimi režami za odvod zraka za prednjimi žarometi in pa drugačnem zadnjem delu z zračniki za motornim prostorom. Vse zaokroža v primerjavi z vozili skupine 4 tudi manjši zadnji karbonski spojler. Zanimivo, kako so nekoč delali nalepke, izrezali so jih ročno. Vozilo je pobarvano v rdeče in belo barvo, za zaščito pred poškodbami kamnov iz ceste pa je na spodnjem delu avto polepljen z debelejšo folijo, ki ščiti brezhibno osnovo.

Debata je tekla tudi o otoški avtomobilski kulturi in dediščini. Kljub temu, da je avto stal dolga leta, da je idejni oče že krepko v pokoju, da še vedno delajo čudovite primerke na mini posestvu z več skednji oziroma halami, je šel naprej brezhiben. Pri Hawk Cars so po zadnjem tehničnem pregledu pred prevozom vozila zamenjali zgolj eno manšeto, pa dali nove gume Michelin T5R in T5F in nova platišča in popravili nekatere malenkosti, za katere si je Tadej marca že delal seznam, kaj vse mora postoriti. Kovinski rob strehe nad vrati, na primer, ki so ga poravnali, saj je bil malo zakrivljen od prijemanja z roko pri sedanju in izstopanju na voznikov sedež. In ja, volan je bil že od začetka na levi strani. Zgodba o teh angleških garažistih je lahko knjiga zase. Kaj takega na celini ne boste hitro našli, pri njih pa je to vsakdanjik, tako kot iti v trgovino po hrano. Tudi zato ima slovenski Stratos v homologaciji naziv proizvajalca Hawk in šele nato Lancia. Tadej pravi, da zaradi spoštovanja do teh ljudi in njihove filozofije tudi ne misli sneti nalepk o poreklu in izdelovalcu replike, niti nima namena skrivati, da je to vendarle replika, ki pa je enako poželjiva kot več kot pol stoletja star original in ima praktično enako dušo kot tista klinasta beštija, ki je na glavo obrnila svetovni rally. Med drugim so ti Angleži tako natančni, da pri njih naročajo kose tudi lastniki originalov.

In ja, zraven je zajeten fascikel z vsemi možnimi papirji, shemami, povezavami, potrdili in tudi revija, v kateri je bil ta avto že predstavljen. Tadej ponosno pokaže še knjigo Lancia Stratos Gr-5 - Turbo - Silhouette, alfa in omega o Lancii Stratos. »Ta bo za domače branje letos pozimi,« pravi. Ko jo preletim, je že knjiga sama po sebi mojstrovina. Z vsemi livrejami, zgodbami, nastopi na dirkah, ni da ni.

Za kako konkretno vožnjo sva si zadala drug termin. Avto je registriran, a bi Tadej rad še postoril nekaj malenkosti, predvsem bo zdaj Bussa preveril znameniti Alfistični doktor Filip Štirn. Vseeno sva zagnala motor, ki je dal od sebe tako zvočno kot vonjavno drogo, saj veste, tisto, ki je ne nadomesti noben sodobni avto, kaj šele električar. Nekaj malega »oljčka«, dokler se ne ogreje, pa neizgoreli aromati in alifati in druge organske spojine. Prekleto vesel sem, da bo zdaj nekaj takega, pa čeprav pol-Stratos, del naših cest. Tako da… vožnja naslednjič.

Tistih nekaj kilometrov, ki jih je novopečeni lastnik naredil, je vključevalo vse, od naliva sodnega dne do obiska lokalne črpalke, kjer ima tak Stratos seveda rezervoar pod  zadnjim pokrovom, ki ga je treba odpreti. No, ko ga odpreš, je ob 3-litrskem Alfinem V6 golo vzmetenje, cevasta šasija in nekaj kablov. Elementarno, Watson, Hawk, Pišek, bi lahko rekel. Taisti pokrov ima potem še mini prtljažnik, ki je pravzaprav kar velik za tak avto. Enako nagib sprednjega pokrova razkrije – prazen prostor, akumulator, luči in vpetje.

In registrska tablica. Na prvi (in drugi) pogled deluje zelo generično, nekaj s KR območja, vendar je »custom« tablica. Nisem bil pozoren na to, šele malo pred koncem obiska so mi zasvetile žarnice. HF in 57R (kot STR-atos). Še en subtilen pokazatelj filozofije novega lastnika.

Vesel sem za Tadeja, da si je omislil ultimativni kos avtomobilske zgodovine, vesel sem, da deli njeno zgodbo tudi z mladežjo, ki tam mimo hodi v šolo in skoraj prestrašeno kuka na dvorišče, naredi kako fotografijo ali celo kaj vpraša. Vesel sem, da imajo naše ceste nekaj, kar nas vrača v čase, ko so avtomobili še imeli dušo, vesel sem, da sem lahko svoje avtomobilske sanje videl v živo. Ko boste ta avto, ki seveda ne bo vožen vsak dan, videvali na cestah, se spomnite na vse to. Da obstaja generacija, ali bolje, vrsta ljudi, ki ima na tak način voljo ohranjati preteklost za sedanjost (in prihodnost). Naj mu služi, naj se čuvata, en drugega.