Tako je nastalo eno najbolj osupljivih letal tistega časa, Bugatti Model 100, znan tudi kot Bugatti 100P, je bil izjemno napredno dirkalno letalo, ki ga je zasnoval legendarni avtomobilski inženir Ettore Bugatti skupaj z belgijskim letalskim inženirjem Louisom de Mongejem. Letalo je bilo predvideno za sodelovanje na prestižni dirki Coupe Deutsch de la Meurthe, ki je potekala v Franciji in je bila znana po spodbujanju tehnoloških inovacij v letalstvu.

Letalo je bilo zasnovano v strogi tajnosti konec 30. let in je predstavljalo pravo tehnološko revolucijo. Poganjala sta ga dva motorja Bugatti Type 50B, vsak s 340 kW (462 KM), nameščena za pilotom in povezana preko skupnega menjalnika, ki je poganjal dva nasprotno vrteča se propelerja. Njegova oblika je bila izjemno aerodinamična, z elegantnim trupom in vitkimi krili s povratnim naklonom, kar je močno zmanjševalo zračni upor in izboljševalo manevriranje. Poleg tega je vključeval inovativne rešitve, kot so notranje krmilne površine ter hladilni sistem, vgrajen neposredno v krila. Model 100 je imel tudi uvlačljiva kolesa in rep v obliki V s 120-stopinjskim kotom. Narejen je bil večinoma iz lesa v sendvič konstrukciji trdega lesa in balse.

Kljub tehnični dovršenosti letalo nikoli ni poletelo. Izbruh druge svetovne vojne leta 1939 je preprečil testiranja in prvi poskusni polet. Bugatti je moral letalo skriti pred nacisti, saj je obstajala bojazen, da bi ga Nemci uporabili za vojaške namene. Letalo je bilo razstavljeno v več delov in razpršeno po skladiščih. Bugatti je namreč francoskemu vojnemu ministrstvu pred vojno predlagal tudi vojaško različico lahkega in hitrega večnamenskega letala.

Model 100 je dolg 7,75 metra, razpon kril je 8,2 metra, visok pa je 2,24 metra. Prazen tehta 1400 kilogramov, površina kril pa je 20,7 m2.

Po vojni so »sestavljanko« večkrat prodali, oba motorja pa sta bila uporabljena za restavracijo Bugattijevih avtomobilov. Leta 1971 so letalo obnovili in dokončali, zdaj stoji na ogled v letalskem muzeju v Oshkoshu v ZDA.

V 21. stoletju so se pojavile pobude za rekonstrukcijo letala. Skupina navdušencev in inženirjev pod vodstvom Scottyja Wilsona in Johna Lawsona je ustvarila natančno repliko 100P, a s sodobnejšimi materiali, s katerimi so znižali stroške. Če je bil originalni 100P prekrit s platnom, je imela replika zunanje površine obdane s fiberglasom.

Delno končano repliko so prvič pokazali na znamenitem mitingu v Oshkoshu 2011, 4. julija 2015 pa je tudi prvič zapeljala po stezi. Namesto Bugattijevih motorjev sta 100P poganjala dva motorja iz Suzukija Hayabuse, replika pa je dobila vzdevek La reve blue ali Modre sanje.

19. avgusta je uspel tudi prvi krstni polet – letalo se je dvignilo na 30 metrov in doseglo hitrost 200 km/h. Pri pristanku je vzgon poskrbel za preveč plavanja, zato je letalo pristalo daleč za pragom steze. Pilot je moral dodatno stisniti zavore, da ne bi presegel steze ,pri čemer je razneslo desno zavoro, letalo pa je zdrsnilo s steze in se z nosom zarilo v blato. Do oktobra, ko je bil na vrsti nov testni polet, so poškodbe odpravili.

Leto pozneje, 6. avgusta 2016 je letalo med tretjim testnim poletom na letališču Clinton-Sherman v Oklahomi doživelo tragično nesrečo. Pilot in vodja projekta, 66-letni Scotty Wilson, nekdanji vojaški pilot z več kot 11.000 urami letenja, je bil edina žrtev nesreče.

Po vzletu je letalo doseglo višino približno 80 do 100 čevljev (približno 24 do 30 metrov), ko je prišlo do izgube moči na sprednjem propelerju zaradi zdrsa sklopke. Kljub Wilsonovim prizadevanjem za nadzor letala, je prišlo do izgube hitrosti in posledičnega zastoja, zaradi česar je 100P strmoglavil na bližnje polje, kjer je zagorel. Preiskava Nacionalnega odbora za varnost v prometu (NTSB) je potrdila, da je bila izguba moči na sprednjem propelerju ključni dejavnik nesreče.

Wilson je projekt začel z namenom, da bi oživil Bugattijevo vizijo in pokazal, da bi letalo 100P lahko letelo. Po nesreči od replike ni ostalo nič, menjalnik kot eden redkih kosov pa je razstavljen v muzeju v francoskem Molsheimu. Letalo bi moralo po treh testnih poletih končati kot eksponat v enem od angleških muzejev.