Eden takšnih dogodkov se je zgodil 3. junija 1973 na letalskem salonu v Parizu, ko je sovjetski nadzvočni letalnik Tupoljev Tu-144 strmoglavil med demonstracijskim letom in pustil za seboj razdejanje ter neodgovorjena vprašanja.

Tupoljev Tu-144, znan kot »konkordskič« zaradi podobnosti z zahodnim konkurentom Concorde, je bil simbol tehnološkega prestiža hladne vojne. Letalo s sposobnostjo letenja hitreje od zvoka (prek Mach 2) je bilo zasnovano kot prestižni odgovor Sovjetske zveze na anglo-francoski projekt Concorde. Kljub ambiciozni zasnovi pa je Tu-144 že od samega začetka spremljala slaba sreča, tehnične težave in dvomi o njegovi zanesljivosti. Dogodek v Parizu naj bi bil priložnost, da Sovjetska zveza svetu pokaže moč svojega inženiringa. Tu-144, registracije CCCP-77102, drugo serijsko letalo te vrste, je 3. junija sodelovalo v uradni demonstraciji na mednarodnem letalskem mitingu na letališču Le Bourget.

Med letom je posadka izvedla strm vzpon, nato pa je letalo nepričakovano prešlo v strm spust, med katerim je razpadlo v zraku. Ostanki letala so padli na naselje Goussainville, približno osem kilometrov severno od letališča. V tragediji je umrlo vseh šest članov posadke, poleg njih pa še osem civilistov na tleh – med njimi tudi trije otroci. Uničenih je bilo več stanovanjskih hiš in poškodovana šola, ki pa je bila na srečo zaradi nedelje prazna.

Uradna preiskava ni nikoli povsem razjasnila vzroka nesreče. Eno od pogostih ugibanj je, da je posadka skušala izvesti drzen manever, s katerim bi prekosili nastop Concorda. Obstajajo tudi trditve, da je letalo poskušalo izogniti francoskemu vojaškemu letalu Mirage, ki naj bi v tajnosti spremljalo let in zbiralo fotografske podatke. Še ena teorija govori o nenadni spremembi načrta leta ali neustrezni pripravi posadke na spremembe. Kakršen koli je že bil dejanski razlog, očitno je, da je letalo preseglo meje svojih varnih zmogljivosti, kar je povzročilo strukturalni razpad v zraku.

Nesreča je močno omajala ugled programa Tu-144. Kljub nadaljnjim letom testiranja in kratkemu obdobju omejenega komercialnega prevoza (v glavnem pošte in nekaj potniških letov med Moskvo in Alma-Ato) se letalo nikoli ni uveljavilo kot zanesljivo ali konkurenčno.

Leta 1978 je še ena nesreča vladno zapečatila usodo Tu-144 – po komaj nekaj deset opravljenih letih je bil program ukinjen, letalo pa umaknjeno iz prometa. Tako je Tu-144 ostal simbol sovjetske ambicije, ki se je končala v plamenih in razbitinah – in opozorilo, da tehnična drznost brez varnosti nima pravega poleta.