Ko vam nekdo omeni, da se na primer BMW M5, ki razvije 535 kW (727 KM) in 1.000 Nm navora, do stotice izstreli v pičlih 3,5 sekunde, natančno veste, da gre za resno hiter stroj. Merjenje pospeška od 0 do 100 km/h (ali ameriških 0–97 km/h oziroma 0–60 milj na uro) se zdi kot pravilo, ki je z nami že od nekdaj. A vendar ta specifična številka ni zrasla na zelniku kakšnega inženirja - njene korenine namreč segajo v same začetke modernega avtomobilističnega novinarstva.

Koncept merjenja časa, v katerem avtomobil doseže to magično mejo, si je v štiridesetih letih prejšnjega stoletja zamislil ameriški novinar Tom McCahill. Potem, ko je zaradi velike gospodarske krize moral zapreti svojo mehanično delavnico, se je zatekel k pisanju. V tistem času so proizvajalci avtomobilov strogo nasprotovali neodvisnim testom in zunanjim mnenjem. Da bi prišel do tistega, kar danes velja za prvo izposojo novinarskega testnega vozila v zgodovini, je McCahill leta 1946 ubral drzno pot -  pretvarjal se je, da je fotograf, in prepričal uslužbenca železniške družbe, da mu je z vlaka za nekaj ur »posodil« enega od primerkov Buicka Series 50, ki ga je McCahill na skrivaj preizkusil.

Ta predrzna poteza je rodila obsežen test, objavljen v reviji Mechanix Illustrated, s čimer je McCahill praktično izumil sodoben avtomobilistični test in prisilil tovarne, da so začele novinarjem uradno posojati vozila. Njegov slog pisanja je bil slikovit in poln prispodob, bil je nekakšen Jeremy Clarkson svojega časa. Kar pa je najpomembnejše, obvezen del njegovega revolucionarnega formata je bilo vedno natančno merjenje, koliko časa avtomobil potrebuje z mesta do hitrosti 97 km/h (60 mph).

Čeprav McCahill ni nikoli uradno pojasnil, zakaj je izbral ravno to številko in ne recimo 80 ali 110 km/h, se je ta idealno ujemala z najvišjimi dovoljenimi hitrostmi na takratnih ameriških cestah. Merjenje sprinta do hitrosti, ki bi jo povprečen voznik na avtocesti dejansko dosegel, je bilo povsem logično. Danes se je globalni metrski standard nekoliko prilagodil na 0–100 km/h, zaradi česar evropski proizvajalci uradno navajajo te številke, ki se za delček sekunde razlikujejo od nekoliko krajšega ameriškega sprinta.

Sodobna merjenja so se močno razvila in v ZDA pogosto vključujejo t. i. »rollout« (približno 30-centimetrski zamik pred začetkom merjenja), prevzet iz dirk v pospeševanju. V današnji dobi elektrifikacije in hiperšportnikov z vrtoglavimi cenami so se merila drastično spremenila. Včasih je petsekundni sprint veljal za bliskovit, danes pa moderna čudesa, kot je hibridni Corvette ZR1X z več kot 735 kW (1.000 KM), stotico dosežejo v skoraj neverjetne 1,68 sekunde. Pri visokozmogljivih avtomobilih s ceno nad sto tisoč evri so tri sekunde postale neke vrste nuja, če želite v tem rangu danes izpasti »normalno«.

Ko danes zmogljiv električni družinski SUV v pospeševanju z lahkoto premaga eksotične hiperšportnike izpred desetletja, se upravičeno vprašamo, ali te številke sploh še nosijo enak prestiž, kot so ga nekoč. A bodimo iskreni, avtomobilski zanesenjaki obožujemo enostavne, udarne statistike. Zahvaljujoč 80 let staremu McCahillovemu načrtu ta preprosta meritev surove vztrajnosti še vedno ostaja ultimativni in univerzalni adut za reševanje vsake avtomobilske debate.