A se je kmalu izkazalo, da je ta zalogaj za relativno majhnega nizozemskega proizvajalca, ki se je pred tem proslavil s prvim serijskim avtomobilom z brezstopenjskim menjalnikom, enostavno prevelik. Dogovarjali so se z Mercedesom in BMW-jem, a rešitev je na koncu prišla s severa. Leta 1975 je švedski Volvo prevzel DAF-ovo divizijo osebnih vozil in projekt v celoti vzel pod svoje okrilje. Tako je leta 1976 luč sveta ugledal Volvo 343. Čeprav so ga izdelovali v nizozemskem Bornu in je pod pločevino skrival veliko DAF-ovega genetskega materiala, je Volvo poskrbel, da je avtomobil dobil tisto pravo švedsko robustnost – okrepljeno karoserijo, masivne odbijače in za tisti čas izjemno napredne rešitve na področju varnosti.

Kljub velikim začetnim vložkom v marketing se je tržna pot modela 343 začela vse prej kot blesteče. Ob predstavitvi je bila trivratna kombilimuzina na voljo izključno z 1,4-litrskim motorjem iz Renaultovih polic, ki je zmogel skromnih 51 kW (70 KM), spojen pa je bil z že omenjenim DAF-ovim brezstopenjskim menjalnikom CVT (znamenitim Variomaticom). Za zveste kupce DAF-a je bil novi Volvo preprosto predrag, zato so se raje odločali za manjši model 66. Poleg tega je bil 343 precej težak avtomobil, kar je ob glasnem menjalniku in kljub aerodinamično ugodni obliki, razviti v vetrovniku, botrovalo slabi dinamiki in visoki porabi goriva.

Vse to se je spremenilo leta 1979. Volvo je uslišal prošnje trga in ponudil različico z ročnim menjalnikom ter obenem predstavil še bolj praktično petvratno izvedbo, poimenovano 345. Prodaja je končno stekla. V naslednjih letih je Švedom uspelo paleto temeljito posodobiti. Dodali so zmogljivejše bencinske motorje s prostornino 1,7 in 2,0 litra, 1,6-litrski dizel ter pripravili celo elegantno štirivratno limuzino. Leta 1982 so poenostavili še imena – modeli z manjšimi motorji so postali znani kot Volvo 340, medtem ko so prestižnejše in močnejše dvolitrske različice dobile oznako Volvo 360.

V izjemno konkurenčnem C-segmentu se je moral Volvo spopasti s težkokategorniki, kot so bili Volkswagen Golf, Ford Taunus in Opel Ascona. Čeprav na začetku ni bil najcenejši, je kupce prepričal z aduti, ki so zdržali test časa: zanesljivostjo, prostornostjo in varnostjo. Nizozemski Šved se je izkazal za absolutnega zmagovalca; na domačem nizozemskem trgu je postal najbolje prodajani Volvo tistega časa in v prodajnih številkah premagoval celo takšne uspešnice, kot sta bila Peugeot 205 in Fiat Uno.

Zgodovina serije 300 je polna zanimivih posebnežev. Za nizozemsko pošto so izdelovali dostavno različico 345 VAN, za tamkajšnjo policijo pa so sestavili posebne modele 340 DL, ki so pod pokrovom skrivali močan 2,0-litrski motor, a so bili znotraj povsem oskubljeni luksuza modelov 360. Za avtomobilske zanesenjake pa je bil sveti gral nedvomno Volvo 360 GLT iz leta 1982. Ta športni model je poganjal 2,0-litrski motor z vbrizgavanjem goriva, ki je proizvedel takrat zavidljivih 85 kW (116 KM) (kasneje zaradi ekoloških norm znižanih na 81 kW / 110 KM oziroma 82 kW / 112 KM). S pospeškom do stotice v 10,5 sekunde in ročnim menjalnikom je bil tako dinamičen, da so z njim ustvarili celo lastno dirkalno serijo Volvo 360 Geen Modena Cup.

Serija 300 ima v avtomobilski zgodovini prav posebno mesto. Z njo se je zaključilo obdobje množične proizvodnje osebnih avtomobilov, ki so imeli nizozemsko poreklo. Za znamko Volvo pa je ta model pomenil enega najpomembnejših strateških preskokov v zgodovini podjetja, saj so z njim uspešno vstopili v razred kompaktnih vozil in pridobili povsem novo generacijo kupcev. Ko se je leta 1989 proizvodnja serije 300 počasi iztekala, je bil na sceni že njen naslednik – prav tako na Nizozemskem rojena serija 400, ki je tlakovala pot uspešnim modelom S40 in V40 v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.