Prodajal se je v obliki štirivratne in dvovratne limuzine, trivratnega karavana ter dvovratnega in trivratnega kupeja. Poganjala sta ga vrstna štirivaljnika s prostornino 1,1 in 1,3 litra.

Ob rojstvu modela Fiat 128 sta stala konstruktor in oblikovalec Dante Giacosa (1905–1996) ter oblikovalec motorjev Aurelio Lampredi (1917–1989). Štirivratni Fiat 128 je bil majhen družinski avto z razmeroma velikim prostorom za potnike in njihovo prtljago. To je omogočala namestitev prečno postavljenega motorja spredaj z menjalnikom na isti osi in različno dolgima pogonskima gredema. Fiat je v svojih oglasih trdil, da pri Fiatu 128 mehanski deli zavzemajo le 20 odstotkov prostornine vozila. Ta moderna rešitev je postala standard za večino drugih avtov s sprednjim pogonom. Volkswagen naj bi celo popolnoma razstavil Fiat 128 in njegov koncept prevzel za nastajajoči model Golf.

Koncept »vse spredaj«, torej motor spredaj in pogon na sprednji kolesi, se je pojavil že pred drugo svetovno vojno pri DKW-ju in Citroënu TA (Traction Avant). Po vojni se je s tem konceptom uveljavil Mini britanskega koncerna BMC, ki so ga izdelovali od leta 1959. Od Minija, ki ga je zasnoval konstruktor grškega rodu Alec Issigonis, pa se je Fiat 128 razlikoval v celi vrsti podrobnosti. Izboljšal je na primer hlajenje motorja s premestitvijo hladilnika in olajšal popravila motorja, sklopke ter menjalnika.

Vrsto konstrukcijskih elementov modela 128 je Fiat več let testiral na avtu Autobianchi Primula. V avtomobilskem proizvajalcu Autobianchi je imel namreč Fiat kapitalski delež. Prilagodljivost te rešitve pogonske enote je Fiat potrdil, ko jo je uporabil v modelu Fiat X1/9 s sredinsko nameščenim motorjem (pred zadnjo premo).

Za model 128 je Fiat zgradil novo tovarno v Rivalti v zahodnem predmestju Torina. V 15 letih so tukaj izdelali 2.776.000 limuzin in karavanov ter 330.800 dvovratnih in trivratnih kupejev. Skupaj je tukaj torej nastalo več kot 3,1 milijona teh tehnično zanimivih avtov. Govori se, da je Fiat 128 za osebne potrebe uporabljal tudi Enzo Ferrari. Fiat 128 je postal Evropski avto leta 1969/1970 z veliko prednostjo pred modeloma Autobianchi A112 in Renault 12.

Sprednji kolesi limuzine je poganjal bencinski, tekočinsko hlajeni vrstni štirivaljnik z odmično gredjo v glavi (OHC) in prostornino 1116 cm3 (vrtina/gib: 80/55,5 mm). S uplinjačem Weber in kompresijskim razmerjem 8,8:1 je imel največjo moč 40 kW (55 KM) pri 6000 vrtljajih na minuto in 78 Nm navora pri 3200 vrtljajih na minuto. Motor je imel blok valjev iz litega železa in aluminijasto glavo, odmično gred v glavi valjev je poganjal zobati jermen. Limuzina s prazno maso 805 kg je s tem motorjem dosegala največjo hitrost 144 km/h in do stotice pospešila v 17,4 sekunde. Navor motorja se je na sprednji kolesi prenašal prek štiristopenjskega ročnega menjalnika.

Za kupce, ki se jim je zdela moč 1,1-litrskega motorja premajhna, je Fiat pripravil močnejšo različico vrstnega štirivaljnika s prostornino 1290 cm3, ki je nastal s povečanjem vrtine 1,1-litrskega motorja z 80 na 86 mm, pri čemer je gib ostal enak (55,5 mm). K povečanju moči sta poleg prostornine pripomogla še dvojni vertikalni uplinjač Weber 32 DMTR, spremenjeno krmiljenje ventilov in nekoliko višje kompresijsko razmerje 8,9:1. Moč je tako narasla na 49 kW (67 KM) pri 6200 vrtljajih na minuto in vrh navora na 88 Nm pri 4000 vrtljajih na minuto. S tem motorjem so avtomobili Fiat 128 dosegali hitrost do 155 km/h in do stotice pospešili v »izjemnem« času pod 14 sekundami.

Spredaj je imel Fiat 128 neodvisno vzmetenje McPherson in vzmetenje z vijačnimi vzmetmi, zadaj pa neodvisno vzmetenje s prečnimi vodili in vzmetenje s prečno listnato vzmetjo. Na sprednjih kolesih je imel kolutne zavore, na zadnjih bobnaste zavore. Avto je imel krmiljenje z zobato letvijo in je bil obut v radialne gume Pirelli 145R13 Cinturato ali 145R13 Michelin ZX.

Štirivratne in dvovratne limuzine so bile oblikovane podobno kot večja tipa 124 in 125. Imele so velika okna, stopničast zadek in široko masko, v katero so bili vgrajeni veliki okrogli žarometi. Sprednji smerniki so bili nameščeni poleg žarometov in so bili oranžni ali prozorni. Limuzine so imele medosno razdaljo 2448 mm, kolotek 1308/1306 mm in zunanje mere 3856 x 1590 x 1420 mm (dolžina x širina x višina).

Od začetka proizvodnje leta 1969 se je Fiat 128 ponujal samo v obliki dvovratne in štirivratne limuzine. Na torinskem avtomobilskem salonu leta 1970 se je predstavil trivratni karavan poimenovan Familiare. Karavan je imel zadaj navzgor dvižna vrata, ki so segala vse do odbijača. Na začetku se je prodajal izključno z 1,1-litrskim motorjem z močjo 40 kW (55 KM), za avtomobile, namenjene za ZDA, celo le 36 kW (49 KM).

Na Ženevskem avtomobilskem salonu marca 1971 je Fiat razstavil športno dvovratno različico 128 Rally s pogonom na sprednji kolesi z 1,3-litrskim štirivaljnikom. Od običajnih Fiatov 128 se je razlikoval po zaščitni plošči pod motorjem, boljših gumah, drugačnih prestavnih razmerjih štiristopenjskega menjalnika, večji zmogljivosti 12-voltne baterije in alternatorju, ki je zamenjal dinamo.

Od zunaj se je Fiat 128 Rally spredaj razlikoval po črni maski z okroglim logotipom Fiata, značilnim za športne različice te znamke, in deljenim sprednjim odbijačem, katerega oba dela sta bila povezana s kromirano cevjo. Na odbijače so bili pritrjeni dodatni žarometi, glavni žarometi pa so bili halogenski. Zadaj je imel Rally dvojne okrogle zadnje luči. Napisi Rally na pokrovu motorja in pokrovu prtljažnika ter črne črte na bokih so dopolnjevali športni videz avta. Notranjost je bila črno oblazinjena, na armaturni plošči pa sta bila dodana kazalnika temperature hladilne tekočine in tlaka olja. Sprednja sedeža sta imela integrirane vzglavnike, športni volan pa je imel luknjičaste prečke. Fiat 128 Rally so izdelovali do konca leta 1974.

Leta 1972 je bil Fiat 128 deležen manjšega facelifta s spremenjeno sprednjo masko s štirimi vodoravnimi letvicami, odbijači brez vertikalnih odbojnikov, manjšimi spremembami armaturne plošče in novim volanom, za doplačilo je bil na voljo tudi servo ojačevalnik zavor.

Večjega facelifta so bile limuzine in karavani Fiat 128 deležni leta 1976. Vse izdelane različice so dobile novo sprednjo masko s pravokotnimi žarometi in novimi plastičnimi odbijači, pri čemer so bili v sprednje vgrajeni smerniki in meglenke. Pri limuzinah so bile preoblikovane zadnje luči in narejene manjše spremembe motorja, ki so vodile k zmanjšanju porabe goriva. Karavan je dobil novo ime Panorama, dvojna stranska okna za vrati pa so zamenjali z nekoliko manjšimi enodelnimi.

Od leta 1974 je bila na voljo različica Fiat 128 Special s pravokotnimi žarometi, kromiranimi dodatki (letvice na bokih) in izboljšanimi sedeži. Kupci so lahko doplačali za zmogljivejši štirivaljnik s prostornino 1,3 litra.

Na 53. torinskem avtomobilskem salonu, ki je potekal novembra 1971, se je Fiat pohvalil z dvovratnim štirisedežnim kupejem 128, poimenovanim Fiat 128 Sport. Kupe so zasnovali tovarniški oblikovalci Fiata in je uporabljal skrajšano podvozje limuzine Fiat 128. Kupe je imel medosno razdaljo 2225 mm, dolg je bil 3810 mm, širok 1560 mm in v višino je meril 1310 mm. Izdelovali so ga do leta 1975, ko se je zanimanje športno usmerjenih kupcev nedvoumno obrnilo v korist Fiata X1/9 s sredinsko nameščenim motorjem in karoserijo Bertone.

Kupe Fiat 128 Sport je bil na voljo z dvema motorjema (1100 in 1300) ter v dveh nivojih opreme S in SL. Različica S je imela pravokotne sprednje žaromete in kolesa prevzeta z limuzine vključno s pokrovi. Dražja različica SL (Sport Lusso) se je razlikovala po dvojnih okroglih sprednjih lučeh, drugačni maski, športnih platiščih brez pokrovov, kromiranih okvirih oken in vratnih kljukah ter črnih črtah na spodnjih delih bokov. V notranjosti je imela izvedba SL z umetnim usnjem oblečen volan, luknjičasto oblazinjenje iz umetnega usnja, razširjeno instrumentno ploščo, preprogo in črno oblogo stropa. Z 1,1-litrskim motorjem z močjo 47 kW (64 KM) iz limuzine je kupe z maso 815 kg dosegal hitrost 150 km/h in z 1,3-litrskim motorjem z močjo 55 kW (75 KM) iz modela 128 Rally hitrost 160 km/h.

Ker je moral Fiat Bertoneju plačevati za vsak izdelan avto Fiat X1/9, se je odločil konkurirati z lastno trivratno kombilimuzino Fiat 128 3P, kjer je 3P pomenilo Tre Porte ali troje vrat. Kupe 3P je oblikoval Paolo Boano iz studia Fiat Centro Stile. Poleg dvižnih prtljažnih vrat se je kupe 3P od kupeja 128 Sport razlikoval po drugačni maski s štirimi okroglimi žarometi, večjimi stranskimi okni za okni na vratih in drugačnimi kromiranimi odbijači. Kupe 128 3P je Fiat izdeloval v letih od 1975 do 1979 z obema motorjema in z enakimi dimenzijami kot kupe 128 Sport. 128 3P so sestavljali tudi v Španiji in ga z motorji iz tipa 124 prodajali pod imenom SEAT 128.

Poleg italijanske Rivalte so Fiat 128 izdelovali tudi v Egiptu (Nasr 128), Jugoslaviji (Zastava 101/128/Skala), Argentini, Maroku, Kolumbiji, Južni Afriki in na Šrilanki. V Italiji so osnovni model z 1,1-litrskim motorjem izdelovali vse do leta 1985, ostali modeli pa so končali leta 1979 po predstavitvi naslednika v nižjem srednjem razredu, kar je bil Fiat Ritmo (1978–1988).

Fiat 128 je v Jugoslavijo prispel prek tesnega licenčnega sodelovanja med torinskim velikanom in tovarno Zastava. Kragujevški inženirji so prav na osnovi tega modela razvili svojo legendarno Zastavo 101, ki je hitro postala najbolj prepoznaven avto na domačih cestah. Tehnično je bil ta avto skoraj identičen Fiatu 128, saj je prevzel njegovo napredno podvozje in motorje. Ključna razlika je bila v zadku; medtem ko je bil Fiat 128 v Italiji zasnovan kot klasična limuzina, je Zastava 101 dobila praktična peta vrata. To kombilimuzinsko različico so Italijani sprva razvijali zase, vendar so projekt nato opustili in načrte prepustili Jugoslovanom. Tako je nastala stoenka, ki je v svojem bistvu le bolj uporabna različica Fiata 128, prilagojena potrebam takratnih kupcev.