Lansko jesen je na ceste pripeljala prenovljena verzija tega modela, ki je nase najprej opozorila z novim nazivom. Sprememba pri poimenovanju je zajela vse DS-ove modele, zato se ta po novem uradno imenuje DS N°4. Štirka v osnovi še vedno ostaja kompakten 4,4 metra dolg avtomobil, ki se teoretično lahko uvršča tudi med družinske avtomobile. A bolj mu sede vloga službenega ali morda protokolarnega vozila. 

Nenazadnje N°4 nase opozori z veliko mero oblikovne drznosti in elegance. Na spremenjenem sprednjem delu so v največji možni meri opazna LED svetila. Žarometi sicer ohranjajo svojo osnovno obliko, vendar se LED podaljški pod njimi doživeli pravo preobrazbo. Ti se ostro spuščajo navzdol v obliki črke V, dnevne LED luči pa se raztezajo tudi vodoravno proti notranjosti sprednjega dela, kjer je postavljen osvetljen logotip DS. Vse skupaj me spominja na elektrokardiografijo. Na zadnjem delu so vizualne spremembe manjše. Poleg rahlo prenovljenega odbijača je zdaj ime znamke DS Automobiles zapisano z velikimi črkami tam, kjer je bil prej logotip, pod njim pa je zapisano ime modela. 

Večino bogate vsebine N°4 pokaže v notranjosti. V tem delu je praktično na vsakem centimetru opaziti, da so se mojstri pri DS-u z vso možno mero posvečali razvoju. Ko sedem v potniško kabino najprej občutim topel sprejem usnjenih sedežev, ki me prijetno objamejo, a hkrati težko spregledam žlahtnost materialov na vratnih oblogah, sredinskem grebenu in na stropu. Všeč mi je, kako elegantno so v armaturno ploščo skrili prezračevalne odprtine in v večji meri ohranili fizične gumbe ter stikala. Velik gumb za zagon pogonskega sklopa je postavljen na sredino armaturne plošče. Edina skupna točka po čemer bi prepoznal, da N°4 prihaja iz Stellantisovega koncerna, je selektor za prestave samodejnega menjalnika. 

Potniška kabina je po novem bogatejša za 10,25-palčni digitalni instrumentni zaslon namesto dosedanjega 7-palčnega, ki prinaša všečno grafiko, urejene menije, bližnjico za izklop nadležnih varnostnih asistentov, predvsem pa je mi je všeč, da je komunikacija vse vsebine v slovenskem jeziku. Zelo dobro v roke sede tudi v celoti v usnje odet volan, ki ima prav tako na sebi kar nekaj gumbov in stikal za upravljanje, medtem ko dodano vrednost predstavlja tudi nov in razširjen projekcijski zaslon, ki optično za moj okus zavzema (pre)velik del površine sprednjega stekla, izključiti pa ga pravzaprav ni mogoče. Vsaj ne z nekim uporabnim gumbom ali hitro bližnjico na osrednjem zaslonu. Precej visoko in morda malce nerodno so postavljena tudi stikala za odpiranje stekel. Na zadnji klopi bodo najbolj uživali mlajši sopotniki, saj utegne za odrasle hitro zmanjkati prostora za kolena. Spodobno velik 430-litrski prtljažnik z nekaj premišljenega tetris zlaganja lahko vase sprejme kar nekaj prtljage, v kolikor to ne bo zadostovalo, lahko v dveh potezah podremo naslon zadnje klopi in prostor povečamo na skupno 1240 litrov. 

DS N°4 se zares zelo udobno pelje. Tega mu ne gre očitati. Razvojniki so uspeli podvozje nastaviti do te mere, da zelo mehko požira cestne grbine, hkrati pa na avtocesti prijetno plava. Tako kot nekdaj vsi legendarni predhodniki. Pa vendar ima N°4 tudi precejšnjo mero ostrine, ko tega zapodim med ovinke. Vse to gre na račun posebnega sistema Active Scan, ki na podlagi senzorjev preučuje pot pred avtomobilom in sprotno prilagaja vzmetenje. Volanski mehanizem je natančen in odziven, zavorni sistem pa primerno učinkovit. Srce pogona predstavlja elektrificirani (48V blagi hibrid) bencinski trivaljnik v kombinaciji s šeststopenjskim samodejnim menjalnikom, ki svoje delo dovolj zgledno opravlja. Ampak, ker je N°4 premijski predstavnik, bi moral od ostalih tekmecev, tako znotraj koncerna in širše, vendarle malce bolj odstopati. Pričakoval bi, da tega poganja denimo navit dvolitrski turbo bencinski motor z zajetno konjenico. To bila dobra poteza. Kakorkoli, 1,2-litrski turbo bencinski trivaljnik skupaj z elektro enoto (21 kW) razvija spodobnih 107 kilovatov moči, s čimer se slabo tono in pol težak DS-ov kompaktnež precej lahkotno premika. Če odmislim tisti nenavaden zvok trivaljnika, s svojo predstavo pravzaprav kar navduši. Je razmeroma hitro odziven, na avtocesti lahko dosega visoke hitrosti, v mestu pa poboža s tiho električno vožnjo. Občasno smo skoraj polovico mestne vožnje prevozili na elektriko. Potrebno se je le navaditi božati stopalko za plin, saj 0,89 kWh baterija pač ne dela čudežev. Povprečje porabe smo med našim druženje postavili ravno na mejo šestih litrov, kar v praksi pomeni skoraj 800 kilometrov vožnje brez postanka na bencinskem servisu.

DS N°4, kot sem že na začetku omenil, ima nek svoj šarm. Oblikovno močno izstopa v primerjavi z njemu bližnjo konkurenco. Prav tako s prefinjenostjo nastopa tudi v notranjosti, nekoliko hladno, ampak povsem v luči aktualnih razmer, pa je tehnično področje. Svojih genov pač ne more skriti. Bogato založen z opremo je testni avtomobil dosegal ceno dobrih 35 tisočakov.