Ali če hočete, kot neke vrste tehnični dinozaver, ki je preživel prihod tistega slavnega meteorita, s katerim naj bi se končalo obdobje velikih plazilcev in so na planetu, ki mu danes pravimo Zemlja, prevladali sesalci. A to ni strašni tiranozaver, temveč eden tistih prijaznih velikanov iz Jurskega parka, ki te skoraj prisili, da se ustaviš in se mu nasmehneš. To ni le še en družinski SUV, je kljubovalen manifest inženirjev iz Hirošime, ki v svetu downsizinga in digitalizacije na cesto postavljajo nekaj tako plemenito organskega, kot je CX-80 s 3,3-litrskim vrstnim šestvaljnikom. In da bo mera polna, pri tem seveda mislimo na dizelski motor.

Ko se približate Mazdi CX-80, ne vidite le skoraj pet metrov dolgega SUV-ja, ki morda na ameriških parkiriščih ne deluje pretirano impozantno, v Evropi pa vsekakor predstavlja desni rep Gaussove krivulje, kar se zunanjih mera tiče. Pri Mazdi so prepričani, da v fluidni obliki vidite njihovo filozofijo. Mazda temu pravi Kodo, duša gibanja, in čeprav se to sliši kot marketinška floskula, v praksi pravzaprav deluje. Avtomobil, tudi ko miruje na parkirišču, deluje tekoče. Ni agresiven, ni vulgaren, kot so morda nekateri njegovi evropski tekmeci, ki svojo prezenco želijo poudariti s kričeče velikimi odprtinami za zajem zraka in drugimi (bolj ali manj) nepotrebnimi pritiklinami. Mazda CX-80 je bolj zenovski bojevnik - eleganten, minimalističen, s kromiranimi detajli, ki služijo kot katana ob boku samuraja, so tam, da poudarijo status, ne da bi grozili drugim v okolici.

V podobno elegantnem slogu se zadeve ponovijo tudi v notranjosti, ki z izbiro kakovostnih materialov in obilico usnja daje vedeti, da gre za avto, ki stremi k zagotavljanju najvišjega možnega udobja za voznika in potnike. Materiali na otip delujejo zelo prepričljivo in prefinjeno. Napa usnje, ki krasi različico Homura Plus, je odlično obdelano, za piko na i pa so tukaj še mehko oblazinjeni nasloni za roke na vratih in sredinski konzoli.

Tudi digitalni del voznikovega delovnega prostora ugaja. Projekcijski zaslon ponuja ravno dovolj informacij in je dobro berljiv, enako velja za digitalno instrumentno ploščo, ki pa vseeno ne ponuja prav veliko možnosti prilagajanja prikaza. Logika upravljanja infozabavnega sistema od voznika zahteva nekaj privajanja, predvsem zaradi prehoda med dotikom in fizičnim upravljanjem. Mazda vas namreč neusmiljeno vzgaja v smislu prometne varnosti - 12,3-palčni zaslon se na dotik odziva izključno takrat, ko avtomobil miruje. Med vožnjo morate za brskanje po menijih uporabiti klasično kombinacijo vrtljivega in potisnega gumba na sredinski konzoli, kar pa v praksi povsem deluje. Grafika na zaslonu je sicer precej enoznačna in zadržana, tu boste zaman iskali visokotehnološki glamur ali najnovejše »bleščave« grafične rešitve, dobite pa pošteno, enostavno in pregledno okolje, ki pa ima v poplavi prekomerno animiranih zaslonov pri tekmecih pravzaprav svoj čar. Navsezadnje brezžična povezava pametnega telefona prek sistemov Apple CarPlay in Android Auto deluje stabilno in povsem brez težav. Induktivna polnilna podloga za polnjenje pametnih mobilnikov je morda za odtenek premajhna. 360-stopinjska kamera je pri pet metrov dolgem vozilu nujna in vsekakor v pomoč, a je njena slika na trenutke čudno popačena. Še posebej je nedorečena t. i. funkcija See-Through-View (pogled »skozi« avtomobil), ki v praksi ne ponuja prave uporabne vrednosti, ob parkiranju pa se trmasto sama vklaplja ravno takrat, ko bi voznik nujno potreboval klasičen pogled na odbijač od zgoraj, prav tako pa avto ne ponuja sistema za samodejno parkiranje, kar je v tem razredu prej izjema kot pravilo.

Klimatizacija deluje vzorno, ozvočenje znamke Bose pa kabino napolni z bogatim in polnim zvokom. Prednji sedeži so izdatno električno nastavljivi in imajo serijsko prezračevanje, a »poskrbijo« tudi za udobnostni kompromis, saj so sedalni deli za visokorasle in dolgonoge vseeno nekoliko kratki. Izvlečne podpore za stegna žal ni na seznamu opreme, zato bodo tisti z nekoliko bolj občutljivimi zadnjicami na daljših poteh lahko prej ali slej podoživljali zgodbo princeske na zrnu graha.

Zgodba se popolnoma obrne, ko preidemo v drugo sedežno vrsto. V drugi vrsti je prostora za kolena več kot v marsikaterem poslovnem letalu. In potem je tu še tretja vrsta. Pri mnogih SUV-jih je to zgolj zasilna rešitev za otroške noge, pri CX-80 pa ne. Zadnja dva sedeža sta dejansko povsem uporabna za vse potnike, ki v višino ne merijo več kot 1,75 metra. Zahvaljujoč širokemu vstopnemu kotu, funkciji pomika z enim dotikom in širokogrudno odmerjenem prehodu iz druge v tretjo sedežno vrsto, vstopanje ne zahteva nobenih akrobatskih ali borilnih veščin. Pri Mazdi so mislili na marsikaj - USB priključki, lastne prezračevalne reže in soliden razmik potrjujejo, da gre za pravi sedemsedežnik. Kot bi rekli najstniki - idealen prostor, čim dlje stran od staršev. 

Tudi ko so vsi sedeži zasedeni, ostane za tretjo vrsto še vedno 258 litrov prostora. To je povsem dovolj za vsakodnevne nakupe ali nekaj šolskih nahrbtnikov. Če tretjo vrsto zložite v dno, je prostora za 687 litrov. Družinski dopust tako načeloma ne bi smel biti problem. Edina zamera gre na račun električno pomičnih prtljažnih vrat, ki se preprosto ne odprejo dovolj visoko. Če v višino merite več kot 1,80 metra, obstaja zelo velika verjetnost, da boste ob neprevidnem nakladanju prtljage končali z buško na glavi.

Mazda in posebni motorji je tema, o kateri bi lahko pisali knjige in snemali filme. V Hirošimi namreč gredo inženirji že od nekdaj radi svojo pot. Ne glede na to, ali gre za rotacijske motorje ali atmosferske agregate velikih prostornin, tamkajšnji strokovnjaki naravnost uživajo, ko plavajo proti toku. V času, ko se celoten avtomobilski svet poslavlja od »zlobnega in umazanega« dizla, so pri Mazdi vseeno našli popoln razlog, da razvijejo popolnoma novega. In to ne kakšnega varčnega in anemičnega trivaljnika, temveč zadevo, ki šteje dvakrat toliko valjev.

Zagon motorja zato ne prinese sterilnega brenčanja, temveč globok, miren in samozavesten zvok vrstnega šestvaljnega dizla s 3,3 litra prostornine. Danes se to sliši skoraj nespodobno, anahronistično. A prav ta motor je duša avtomobila. S 254 konjskimi močmi oziroma 187 kW največje moči in, kar je še pomembneje, s 550 Nm navora, CX-80 ne pospešuje histerično. Pospešuje z neustavljivo silo plimovanja, če smo že pri vodnih prispodobah. Za prenos moči skrbi osemstopenjska avtomatika, ki se odlično poda značaju avtomobila, saj deluje mehko, premišljeno in le redko postane nervozna. Pomaga ji 48-voltni blagi hibridni sistem, ki varčuje z gorivom in občasno doda nekaj dodatnega potiska. V praksi vse skupaj deluje zelo suvereno, le ob ponovnem zagonu motorja po fazi » jadranja« (ko avto ugasne motor in prosto teče) je zaznati precejšno in ne povsem zvezno zakasnitev delovanja dizelskega motorja. Poraba goriva je za takšnega motornega kolosa pravzaprav zelo nizka. Če ste res previdni, lahko z njo pridete tudi pod šest, realno se giblje okoli sedmice in četudi CX-80 res priganjate, porabe ne spravite kaj prida nad devet litrov.

Vožnja z Mazdo CX-80 prinaša točno tisto, kar kupec pričakuje od velikega družinskega SUV-ja, saj je nevznemirljiva, varna in nadvse udobna. Kljub svoji velikosti in masi se avtomobil na cesti ne vede kot tanker. Inženirji so s sistemom KPC (Kinetic Posture Control) dosegli, da se ta velika ladja v ovinkih ne nagiba pretirano. Krmiljenje je natančno, a ne živčno, pa čeprav bi si tisti, ki cenijo športnost morda želeli nekaj več natančnosti v ovinkih. A to je pravzaprav Grand Tourer v preobleki terenca, ustvarjen za tiste dni, ko morate prevoziti pol Evrope in želite na cilj stopiti spočiti.

Zanimivo je, da CX-80 nima prilagodljivega (adaptivnega) podvozja, kar mu v tem premijskem razredu na papirju prinaša nekaj minus točk, saj kupci to enostavno pričakujejo. A so praksi inženirji pravzaprav vse naredili prav. Podvozje navduši z udobjem; udarne jame in luknje elegantno »golta«, grbine pa za velikega Japonca prav tako ne predstavljajo težav. Tudi na slabih cestah avtomobil ohranja mirnost in skrbi za maksimalen nivo udobja.

Mazda z modelom CX-80 služi niši, ki je morda majhna, a očitno zelo hvaležna. Že samo fantastičen šestvaljni dizel bi bil dovolj velik razlog za nakup. Japonski znamki je treba zaploskati za pogum, da se lotevajo stvari po svoje, in ko je rezultat tako prepričljiv, se pritoževanje hitro konča. Če odštejemo nekaj manjših ergonomskih pomanjkljivosti, je avto naravnost fantastičen. Kdor ceni obilo prostora, močan šestvaljnik in prefinjen ambient, a prezira nepotrebno avtomobilsko »bižuterijo« in nastopaštvo, bo tukaj zadel v polno. Znesek dobrih 70 tisočakov je nedvomno visok. A ko pogledamo konkurenco, se slika hitro spremeni. Kje še dobite petmetrski sedemsedežni SUV s šestvaljnim dizlom?